Tiskane izdaje
Otrok ne moremo popolnoma zaščititi pred nasiljem in zlorabo. Lahko pa jim pomagamo z informacijami, znanjem, veščinami in izkušnjami, sporočajo avtorji projekta Izberemo nenasilje in smo svobodni. Kako nasilju reči ne, vodja projekta, psihologinja Mateja Štirn z inštituta ISA, otroke uči že v vrtcih in šolah. Uči jih še, kako naj se samozavestno postavijo zase in kako naj poiščejo pomoč vrstnikov in odraslih, kadar njihova odločnost ni dovolj.
Pri svojem delu se srečuje tudi z otroki, žrtvami nasilja, ki z materami živijo v varni hiši. K njej jih napotijo v društvu SOS-telefon, kadar jih je treba zelo hitro vključiti v proces pomoči.
Katere oblike nasilja nad otroki so v Sloveniji najbolj pogoste in katere najbolj problematične? Nasilje v družini, medvrstniško nasilje, nasilje na spletu?
To je težko reči. Zelo odvisno je od tega, kaj se dogaja, koliko časa traja, kdo je nasilen. Otroci so lahko neposredne ali posredne žrtve nasilja. Predvsem zadnje pogosto spregledamo. To so tisti otroci, ki jih nihče ne tepe ali zlorablja, so pa priče, ko, na primer, oče pretepa mamo. Tudi primerov spolne zlorabe je veliko. Medvrstniško nasilje pa morda ni tako travmatično, a se z njim srečuje veliko otrok. Težko je reči, katera njegova oblika je bolj huda, tista na spletu ali fizično nasilje. Poleg tega se nekatere njegove oblike odraslim morda ne zdijo problematične, so pa za otroke zelo hude, na primer izključevanje. Odrasli, ki smo že izdelane osebnosti, bi rekli: »Ne se sekirat, druži se s kom drugim.« Oni pa tega ne doživljajo tako.
Kaj lahko naredi nekdo, ki opazi nasilje? Recimo otroci, ki vidijo, da ustrahujejo ali trpinčijo sošolca? Ali pa odrasli, ki vidijo, da starši (ali učitelji) žalijo, ponižujejo, ustrahujejo otroka?
Najmanj to, da se postavijo na stran šibkejšega. Če otroci tega v tistem trenutku ne zmorejo, lahko za pomoč prosijo vrstnika ali katerega od odraslih. Razlogov, zakaj se otroci, ki so priče nasilju, nanj ne odzovejo, je sicer več; med njimi je tudi strah, da bodo še sami žrtve, kar lahko razumemo.
Predvsem odrasli se moramo dosledno odzivati na nasilje ali neprimerno ravnanje. Odrasli namreč hitro lahko začnemo zmanjševati njegov pomen. Rečemo: »A zdaj se bomo v vse vpletali? Saj to, da se otroci malo zravsajo, ni nič takega.« Ne govorim o tem, govorim o nasilju. Treba je delati razliko. Zdi se mi primerno, da se odzovemo, če nekdo nekoga zmerja, z njim neprimerno ravna ali se ga celo fizično loti.
Kje je meja, ko je prav, da se poseže, in kdaj je bolje ostati ob strani?
Ko vidimo, da se otrok poskuša postaviti zase in da mu to ne uspeva, potem je treba poseči, da se v njem ne utrdi občutek nemoči.
Pogosto govorimo o ničelni toleranci do telesnega kaznovanja otrok, po drugi strani pa nismo tako odločni, ko gre za druge načine trpinčenja. Te radi popredalčkamo med vzgojne ukrepe. Zakaj?
Ker so to zapletene situacije. Sama bi se, denimo, vpletla, če bi videla, da je nekdo nekoga napadel ali da se je zgodil pretep. Če pa bi videla starša, ki v trgovini vpije na otroka, bi – iskreno povedano – razmislila, ali bi kaj rekla ali ne. Mislim, da smo v takih primerih vsi v dilemi. Če pa bi videla, da en otrok drugemu reče »debil« ali »idiot«, bi se mi zdelo prav, da se odzovem, ker je tako ravnanje neprimerno. Seveda smo vsi kdaj jezni in užaljeni, a ni primerno, da se zato zmerjamo. Tako se začne učenje korektnega odzivanja. Vsakdo ima pravico biti jezen, ker mu je nekdo nekaj naredil, ampak pomembno je vedeti, kako se pravilno odzvati.
Da je nasilja v šolah veliko, je nazadnje pokazala tudi raziskava Dijaške organizacije Slovenije. Ali se znajo v šolah z njim ustrezno spopadati?
To je odvisno od vpletenih. So šole, ki se jim z njim uspe spopadati, in take, ki se ne. Zagotovo to ni preprosto. Verjamem, da se tudi na šolah srečujejo z občutkom nemoči, še posebno, kadar podporni sistemi ne delujejo. Na nasilje se nihče more odzivati sam; pot je ta, da stopijo skupaj. Velikokrat je to preizkušnja za šolo. Odrasli se v takih primerih hitro znajdejo na dveh bregovih. Vmes pa so otroci. Tako žrtve nasilja kot tisti, ki ga izvajajo, potrebujejo pomoč. Dokler odrasli ne sodelujejo, otroci ostajajo nekje vmes.
Odrasli moramo ustavljati nasilje in otrokom omogočiti, da se naučijo, kako naj se zaščitijo. Vedeti morajo, da ni v redu, kar se jim dogaja. Eni tega ne vedo. Mislijo, da je tako ravnanje normalno in da je posledica tega, ker je z njim nekaj narobe. Naučiti se morajo, kako naj se postavijo zase. Če to ni dovolj, naj se zaupajo prijatelju. Otroci morajo vedeti, da je pomembno, če si pomagajo med sabo. Da proti nasilju ne nastopajo sami in da so včasih lahko glas za nekoga, ki tega ne zmore. Če vse to ni dovolj, se lahko izpovedo zaupni odrasli osebi. To je lahko kdorkoli, ki ga prepoznajo kot nekoga, ki bi jim pomagal: učiteljica, starši, teta, hišnik. Otrokom je treba tudi povedati, da kdo od odraslih morda ne bo nič naredil; da bo rekel, da to ni problem. V takem primeru morajo vedeti, da naj se zaupajo še komu drugemu. Sicer se lahko zgodi, da bodo izkušnjo nasilja potlačili in o njej molčali. Tudi odrasli morajo vedeti, kaj lahko naredijo. Včasih je treba vključiti policijo, ni pa policija edini naslov v primeru nasilja nad otroki.
Če lahko spregovorim s perspektive nekoga, ki se mu je zgodilo nasilje: to, da se vsi okoli mene delajo, da je vse v najlepšem redu, da se nič ni zgodilo, je samo sporočilo, da moram to obdržati zase in da je tudi z občutki, ki jih imam zaradi tega, nekaj narobe. Pomembno je povedati, da je to, kar se je zgodilo, narobe, nato pa pogledati, kaj otrok ali mladostnik potrebuje. Namesto tega se pogosto odzovemo na dva načina, ki oba nista dobra. Prvi je, da ga zanikamo, kar pogosto naredimo, ko bi se morali spopasti z zoprnimi stvarmi, pa tega nočemo narediti. Drugi je, da delamo preveliko dramo. Tudi s tem ne pomagamo.
Kako pa potekajo preventivni programi v vrtcih in šolah?
En program je namenjen preprečevanju nasilja nad vrstniki, seznanjanju s položaji, ko otroka ogroža tuja oseba, in potem še preprečevanju spolnih zlorab, z drugim programom pa se osredotočamo na medvrstniško nasilje. Programi sicer vključujejo zaposlene, starše in otroke. Z igro predstavimo situacije, ko lahko gre za nasilje. Povemo, da tako ravnanje ni v redu, in otrokom predstavimo, kako lahko povečajo samozaščitne veščine. Najpomembneje je, da so samozavestni, ko rečejo ne, in da zaprosijo za podporo vrstnike in odrasle zaupne osebe, če to ni dovolj. Pri nasilju je navadno tako, da otroci vsaj nekaj časa molčijo o njem. Lahko jih je strah, lahko jih je sram, lahko pa so tudi zavezani k skrivnosti zaradi odnosa s storilcem.
Omenili ste spolne zlorabe. Zdi se, da se je pod vtisom ameriških filmov slovenska družba tako začela bati pedofilov, da je zanemarila realnejši problem spolnih zlorab v družini.
Verjetno zato, ker se je s tem težje spopadati. O ljudeh, ki jih poznamo, težje razmišljamo kot o storilcih.
Kaj vsi skupaj lahko naredimo, da se ne bodo dogajala tako ekstremne dejanja, kot je že drugi skok skozi okno v treh letih?
To je frustracija, ki jo tudi sama doživljam. Zdi se mi, da smo pri preprečevanju nasilja naredili nekaj korakov nazaj. Občutek imam, da je bilo pred leti sodelovanje med strokovnimi službami boljše, da pa je bilo v zadnjem času vedno več primerov, za katere se zdi, da bi morali začeti na začetku abecede. Verjamem, da je vredno delati naprej. Osredotočam se na tiste ljudi, s katerimi delam. Če se potrudimo za vsakega posameznika, verjamem, da lahko naredimo pomembne stvari. Hkrati pa lahko razmišljamo še o tem, kako vplivamo na sistem, na vse deležnike, ki se morajo odzivati. Vsak otrok, ki se mu dogaja nasilje, je otrok preveč.
