Tiskane izdaje
Ljubljana – V tednu prostovoljstva, ki ga je Slovenska filantropija pripravila že 16. zapored, so se predstavile številne nevladne organizacije. O velikem pomenu prostovoljcev priča že podatek, da opravijo 6,2 milijona ur brezplačnega dela, vrednega več kot 64 milijonov evrov.
Ponudba in povpraševanje po prostovoljski dejavnosti se srečata na portalu www.prostovoljstvo.org, kjer nevladne organizacije sproti objavljajo svoje potrebe. Pomoč potrebujejo društva pri izvajanju svojih programov in pomoči posameznikom (invalidi, ostareli, otroci s posebnimi potrebami), sodelovati je mogoče pri prostovoljskih akcijah (obnova igrišč, čiščenje okolja), vključiti se je mogoče v mednarodno prostovoljstvo. Prav zdaj, denimo, iščejo prostovoljce za delo v lokalni skupnosti v Kamerunu in vrtcu v Gambiji, pravična trgovina 3Muhe potrebuje prostovoljce pri prodaji in pri ozaveščanju javnosti, v Murski Soboti iščejo trenerja, ki bi dekleta ljubiteljsko učil košarko, na Jesenicah bi pomoč potrebovala starejša gospa po kapi ... Po besedah Tereze Novak, izvršne direktorice Slovenske filantropije, je za dobro pripravljene razpise prostovoljskih del tudi velik interes. »Ponudba je res pestra, vsakdo lahko najde delo, ki ga veseli, mu oplemeniti življenje,« pravi. Včasih se celo za isto razpisano delo javi več ljudi, kot jih je mogoče sprejeti, res pa je, da se tudi potrebe po prostovoljcih iz leta v leto povečujejo, saj prihaja k njim vse več ljudi, ki so v stiski in potrebujejo pomoč.
»Stiske in na videz nerešljive razmere so velikokrat povezane z revščino. Pomagati je treba ljudem, ki ne najdejo izhoda iz krize, ne morejo plačati najnujnejših stroškov, ne morejo obuti in obleči otrok, ker jim zmanjka že za osnovno hrano. Med njimi so žrtve nasilja, ki so se umaknile iz primarnega okolja in iščejo v novem okolju pomoč, socialno šibki, ki v javnem sistemu ne najdejo prave pomoči, ne znajo pri pravih ustanovah postaviti pravih vprašanj, se postaviti zase, ki ne poznajo svojih državljanskih pravic.
V takšnih primerih poskušamo delovati povezovalno: ponudimo pomoč prostovoljca, ki ga lahko pospremi v katero od ustanov ali pomaga otroku pri učenju. Ali jim ponudimo prehrano, tople obroke, ki jih prostovoljci vsak delovni dan razdeljujejo v naših prostorih. Povezujemo se tudi z drugimi organizacijami, da pomagamo prosilcu urediti težave, s katerimi se spopada: morda lokalno skupnost, center za socialno delo, šolo, organizacijo, kjer je zaposlen, saj si sami ne upajo pristopiti. V teh primerih smo bolj mediatorji oziroma posredniki, kot pa da bi neposredno pomagali,« razlaga Nevenka Alja Gladek, vodja projektov programov v javnih zavodih.
Pomen mentorstva
Obenem, poudarja Tereza Novak, lahko prostovoljstvo bistveno izboljša kakovost življenja v skupnosti: ekološke akcije, obnavljanje igrišč, oživljanje sosesk, druženje mlajših s starejšimi, obiskovanje starejših na domu. Tudi mlajši upokojenci opravijo ogromno prostovoljskega dela, da gasilcev, ki so nepogrešljivi pri vseh mogočih težavah, niti ne omenjamo. »Ljudje so pripravljeni brezplačno marsikaj narediti, če je le dovolj volje, da se takšni dogodki organizirajo. Potreba po najrazličnejših akcijah je velika, ključno pa je to, kako lokalna skupnost vidi prostovoljstvo in ali je pripravljena vlagati v to dejavnost. Če to prepozna, je tudi organiziranega prostovoljstva več.
»Med drugim, poudarjajo v Slovenski filantropiji, bi bilo treba v javnih zavodih in nevladnih organizacijah financirati najmanj enega mentorja, ki bi za prostovoljstvo motiviral druge ljudi, organiziral delo. Vendar ima redkokatera organizacija, javni zavod ali nevladna organizacija res dobro opredeljeno mentorstvo, pa tudi premalo jih je. Pri tem, pravi Nevenka Alja Gladek, bi potrebovali več posluha države in lokalnih skupnosti.
Pomoč v bolnišnicah
Med projekti, na katerega so se pri Slovenski filantropiji zadnja leta posebno zgledovali po izkušnjah v tujini, je prostovoljstvo v zdravstvu. »Največ prostovoljstva je v najbogatejših državah in v najbolj razvitih bolnišnicah,« razlaga Nevenka Alja Gladek. Do zdaj so programe uvedli v enajst od 25 slovenskih bolnišnic, kjer je lani skupaj delalo 289 prostovoljcev. Ti so opravili 9629 delovnih ur, njihov prispevek pa je znašal 96.290 evrov.
Med bolnišnicami, kjer prostovoljstvo zgledno deluje, omenjajo Onkološki inštitut, kjer zdaj sodeluje 31 prostovoljcev. Ti lahko zelo praktično pomagajo bolnikom (pisanje in branje, oddaja pošte, razni nakupi), jih spremljajo na sprehode, do ambulante oziroma sobe za preiskave, počakajo z njimi na izvid. »Prevzemajo pa tudi bolj zahtevne naloge, kot so psihološka opora umirajočim in deloma tudi psihosocialna pomoč,« pravijo v Slovenski filantropiji. S pristnim človeškim stikom vskočijo torej tja, kjer zdravstveno osebje zaradi prezaposlenosti velikokrat odpove.
Nepogrešljiva za uspešno prostovoljstvo v bolnišnici je zagotovo velika podpora vodstva, seveda pa ne gre brez srčnosti prostovoljcev, dobre organizacije in mentorstva. Za mentorja oziroma koordinatorja morajo poskrbeti bolnišnice same, največkrat pa je to je le še ogromno dodatnega dela za enega od zaposlenih. »Pripraviti je treba program oziroma pravilnik, kjer je zapisano, kaj prostovoljci v tej ustanovi delajo, jasno je treba postaviti meje med delom prostovoljcev in drugih zaposlenih, oddajati je treba mesečna poročila, imeti mentorske sestanke. Idealno je, če imajo prostovoljci supervizijo, da lahko spregovorijo tudi o svojih stiskah, ki izvirajo iz težkih izkušenj, ki jih v bolnišnici doživljajo,« pravi Nevenka Alja Gladek.
Bolnišnice, ki želijo prostovoljce, enkrat ali dvakrat na leto pripravijo enodnevne seminarje, da skupino bodočih prostovoljcev poučijo o najpomembnejših zadevah, ki jih morajo poznati: varstvo osebnih podatkov, zaupnost, higiena rok, hišni red, kje se nahaja osebje, razporeditev prostorov, režimi delovanja in podobno. Celo leto je trajalo, pravi, da so v skupino za Onkološki inštitut vključili pet novih ljudi. Prav zahtevnost projektov in obilica administrativnega dela sta med poglavitnimi vzrok, da v večini zavodov prostovoljstva še ni, tam, kjer je, pa je precej odvisno od osebne zavzetosti koordinatorjev in mentorjev. Zgodi se tudi, da se zaradi bolezni ali upokojitve katerega od njih dejavnosti prekinejo ali celo zamrejo.
