Tiskane izdaje
Ljubljana – Četrt stoletja je minilo, odkar so v Kopru in Ljubljani prvič neuradno predpisali metadon, dve desetletji pa od uvedbe uradnega metadonskega programa. V tem času so se metadonu pridružila še tri nadomestna zdravila, nasprotovanja pa še ostajajo.
Milan Krek, ki je začel metadon predpisovati v Kopru leta 1991, pojasnjuje, da so bile tedanje razmere popolnoma drugačne kot danes. »Imeli smo kar nekaj mrtvih zaradi predoziranja, ljudje so preprodajali heroin na cesti in se tudi fiksali na ulici in v vinogradih, skratka, vsepovsod. V sosednji Italiji je bilo med zasvojenci okoli 15 odstotkov pozitivnih na hiv. Treba je bilo narediti nekaj, da bi se izognili epidemiji. Ko sem preveril, kakšne programe uvajajo v tujini, sem poskušal uvesti nekaj podobnega v Kopru.
Pristopil sem z dispanzersko metodo dela, ki vsebuje preventivo, terapijo in spremljanje pojava. Kmalu se je pokazalo, da slovenski zdravstveni sistem preprosto ne more ponuditi ustreznega zdravljenja zasvojenosti, to smo začeli šele leta 1995, ko so se vzpostavili centri. Do takrat pa je bilo veliko težav s prepričevanjem tako medicinske stroke kot tudi javnosti,« razlaga Milan Krek.
Kljub dokazano pozitivnim učinkom ostaja jemanje metadona še naprej stigmatizirano, pravi Andrej Kastelic, vodja mreže centrov za zdravljenje zasvojenosti. Moralistični pristop, tudi nekaterih zdravnikov, je še vedno tako močan, da marsikdaj deluje zaviralno: »Kljub vsem prizadevanjem še vedno nimamo pokrite Koroške, Bele krajine in Ptuja. Ignoranca tako zdravstvene kot lokalnih politik do lastnih prebivalcev je nerazumljiva. Zanikajo težave, prelagajo jih na ramena drugih in nočejo prevzemati odgovornosti. Posledica je, da ljudje tudi umirajo in povzročajo s svojimi dejanji škodo lokalni skupnosti,« razlaga Kastelic.
Manj heroina, manj pacientov
Tudi v strokovnih krogih je še vedno slišati očitke, da je metadon le še eno mamilo, da zasvojencem predstavlja le potuho in da je treba doseči abstinenco. Na to Kastelic odgovarja: »Zasvojenost ni samo telesna, ampak je umanjkanje življenjskega cilja, ki prinese predoziranja, neurejenost, kazniva dejanja. Vse to je pri metadonu dokazano zmanjšano, je pa res, da ga je treba jemati na pravilen način. Ljudje od njega niso popolnoma nič psihično spremenjeni, lahko vozijo avto, skrbijo za otroke in hodijo v službo. Tisti seveda, ki so urejeni. Cilj nadomestnih zdravil je abstinenca od mamil, ureditev psihosocialnega položaja, socialne mreže, zaposlitve. To uspe veliki večini ljudi v programu in ti potem ne razmišljajo o mamilu. Zgolj detoksikacija je primerna za manjši del zasvojencev, saj se je pokazalo, da so hitre detoksikacije večinoma neuspešne in nevarne.«
Od leta 1995 je v centre prišlo po pomoč več kot 12.000 zasvojencev, približno tretjini od tistih, ki so jemali nadomestna zdravila, je uspelo vzpostaviti abstinenco od njih, nekateri so odšli, tudi v komune, drugi vztrajajo z zdravili, pravi Krek. Starost uporabnikov se viša, povprečna starost je bila leta 1995 29,9 leta, 2014. pa 36,28, nekateri pacienti so v metadonskem programu že deset ali 15 let. Najstarejši uporabnik je bil predlani star 71 let, najmlajši pa 15. Številni med njimi so urejeni, hodijo v službo, drugi pa so lahko še aktivni uporabniki mamil, vendar niti teh zasvojencev ne izključujejo iz programa, razlaga Kastelic: »Manj škode je, če dobivajo metadon, kot če bi bili na ulici prepuščeni samim sebi.«
Poleg metadona zdaj v centrih uporabljajo še buprenorfin, suboxone in morfin, ki jih je 2014 prejemalo že 40 odstotkov vseh pacientov, ki so dobivali zdravila. Potem ko se je dobro desetletje število uporabnikov programov centrov ves čas povečevalo in doseglo vrh leta 2008, ko jih je bilo 4429, je začelo upadati, leta 2014 na 3897. Po letu 2010 se zmanjšuje tudi število tistih, ki so prejemali zdravila, s 3526 na 3191.
Dizajnerska mamila
Zanimanje za heroin, ki pri nas velja za »najtršo« mamilo, med mladimi upada in po njej ne posegajo več tako nekritično, kot so pred leti. »Zdaj bolj posegajo po novih mamilih, ki jih nimajo za nevarne, vendar so povsem enako ogrožujoče. Povprečna starost naših uporabnikov se viša, ti, ki jemljejo nova mamila, pa so mlajši, od osnovnošolcev naprej,« razlaga Kastelic.
Nekateri uporabniki nadomestnih zdravil ali tistih, ki sploh niso v programih zdravljenja, pa so začeli ta mamila injecirati, kar je še posebno nevarno. To ne prenaša samo okužb zaradi souporabe pribora, ampak tudi vse druge težave, ki jih povzročajo telesnemu in duševnemu zdravju, opozarja Kastelic. Največji problem je 3 MMC ali sladoled, tega je zdaj največ, cenovno je dostopen, zlasti velik problem je zaradi vbrizgavanja. K nam pridejo tudi zasvojenci s takšnimi težavami, bodisi v abmulantno zdravljenje v centrih bodisi na kliniki za zdravljenje zasvojenosti.
Kljub več programom pomoči, ki so na voljo v centrih, od novembra lani tudi za zasvojence s pridruženo psihiatrično motnjo, se nekateri zelo pozno oglasijo po pomoč. »V Ljubljani je še vedno tako imenovana odprta scena, ne samo za zidom na Metelkovi, ampak na mnogih drugih lokacijah. Tudi te bi radi pridobili na zdravljenje. Zdaj se načrtuje odprtje varne sobe za uporabnike mamil, želeli bi se približati tudi tej populaciji.«
