Tiskane izdaje
Tolmin – »Obsodbo zdravnice Nade Cesarec občutim kot grožnjo, da se lahko vsak trenutek to zgodi tudi meni. Vedno, ko dvignem telefon 112, po katerem me obvestijo, da nekdo potrebuje pomoč na terenu, visim na zelo tanki nitki. Čeprav naredim vse, kar zmorem, se bo morda zgodilo, da bom kriva, ker nekomu nisem pomagala. Zdravnikov nas je premalo in ne zmoremo vsega,« je dejala zdravnica Metka Božič iz zdravstvenega doma Tolmin. Poudarila je, da sicer ne pozna podrobnosti, kaj se je zgodilo v ambulanti Nade Cesarec, tudi ni videla sodbe. Toda sama je že 23 let iz dneva v dan v podobnem položaju kot Cesarčeva. V takšnem položaju je še skoraj tisoč slovenskih zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu.
»V povprečju obišče mojo ambulanto 55 bolnikov na dan. Moj delovni rekord je 80 bolnikov v enem dnevu. Vsak pričakuje, da se mu bom popolnoma posvetila, kar je tudi prav. Toda precej običajna situacija je, da sedi pred menoj v ambulanti starejša, napol slečena, malo naglušna ženica, ki jo poslušam in hkrati pregledujem. V tistem trenutku zazvoni nujni telefon, ki ga prepoznam po posebnem pisku, in klic moram ne glede na vse drugo sprejeti. So klici, ko mi je v trenutku jasno, da moram oddrveti. Takrat pustim vse, se v eni minuti preoblečem iz bele halje v zaščitno terensko oblačilo, tečem skozi čakalnico, polno pacientov, ki jim ni nič jasno.
"Zdravniki smo pod izjemnim pritiskom"
Pred stavbo me že čaka reševalno vozilo in z vključeno sireno zdrvimo skozi vse rdeče semaforje, na primer na Vršič, kjer bom morala oživljati bolnika. Do Vršiča je eno uro urgentne vožnje. Zgodi se, da gre za infarkt, ko moram spremiti bolnika z reševalnim vozilom v Ljubljano. Ves čas je v smrtni nevarnosti in jaz sem odgovorna zanj. V svojo ambulanto se vrnem šele štiri ure pozneje. In tam me čakajo bolniki, ki ne vedo, v kakšnem stresu sem bila, in se jim moram mirno in zbrano posvetiti. To je strahotno naporno. Seveda zaradi štiriurne odsotnosti ta dan ne morem pregledati vseh, ki so me čakali, in jih sestra prenaroči za naslednji dan. A tudi naslednji dan bo morda enako.
Avgusta sem delala sama v zdravstvenem domu deset dni in osemkrat v teh dneh sem morala iz ambulante za več kot dve uri. Šlo je za smrtni primer na terenu, v drugem primeru za samomor, v tretjem za dušenje mlade deklice na enem izmed poletnih taborov. V tej situaciji vedno pravilno presoditi, kaj moraš narediti in kdo te bolj potrebuje, je prava umetnost. Bila sem že tudi v položaju, ko sta bila dva urgentna telefonska klica naenkrat in polna ambulanta,« pripoveduje Metka Božič.
Tolminsko območje je resda specifično, saj je izredno razprostranjeno in morajo zdravniki skrbeti ne samo za domače prebivalce, ampak tudi iti na pomoč ponesrečencem v gore, na Sočo, k padalcem. Metka Božič je izbrana zdravnica za 2100 prebivalcev, kar je več, kot predvidevajo normativi v državi. A na Tolminskem je zdravnikov v osnovnem zdravstvu pač premalo, tako kot tudi v vsej Sloveniji.
»Niti bolniki niti država ne vedo, kaj se dogaja. Ker nas je premalo, smo zdravniki pod izjemnim pritiskom, v nenehnem stresu. Zaradi tega umiramo zdravniki veliko prej kot drugi Slovenci. Država je vse predpisala z zakoni in pravilniki, a nas je premalo in nemogoče je biti na dveh mestih hkrati. Vsak izmed nas je vsak dan v situaciji, ko se mu lahko zgodi usodna napaka. Krivih je lahko le nekaj besed, morda angleških, ki jih slišiš po telefonu. Vse nas je tega strah,« sklene pripoved.
