Vse več je uporabnic, med njimi tudi starejših

Ljubljana – Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji približno 670.000 mater. V desetletjih se je njihova vloga zelo spremenila. Zdaj se bolj kot nekoč posvečajo poklicni karieri. Statistika kaže, da so delovno aktivnejše kot drugod po EU. Vse več pa jih je tudi v stiski, zato pogosto iščejo zavetje v materinskih domovih.

Materinske domove so ustanovili za pomoč ženskam z otroki do 14. leta starosti, nosečnicam, porodnicam ter samskim ženskam, ki so v stiski in nimajo druge možnosti za bivanja. »Namen delovanja se je v zadnjem času zelo spremenil. Zdaj so v materinskih domovih matere z otroki, ki potrebujejo psihosocialno oskrbo. Čedalje več je tudi starejših. V domu živijo dlje, saj je to zelo ranljiva skupina. Navadno nimajo socialne mreže, med njimi je večje tveganje za revščino. Oskrbo v materinskih domovih lahko dobijo tudi ženske z izkušnjo hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici, s specifičnim vedenjem in medikamentozno terapijo,« je povedala Marjeta Ferlan Istenič, sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Uporabnice tudi sedemdesetletnice

Ministrstvo je v letih od 2006 do 2010 predvidelo razvoj in širitev mreže materinskih domov, varnih hiš zavetišč in kriznih centrov na 350 mestih, kar so tudi dosegli. Lani pa so sprejeli nacionalni program, ki do leta 2020 predvideva širitev še dveh novih, specializiranih materinskih domov. Uporabnicam naj bi bilo na voljo 450 mest, seveda pa je vse odvisno od denarja.

»En dom bi bil namenjen materam invalidkam, v enega pa bi namestili matere z duševnimi težavami. Na tem področju bi morali povečati tudi strokovni kader,« je dejala predstavnica ministrstva in poudarila, da država za delovanje materinskih domov v zadnjih letih namenja skoraj 600.000 evrov s proračunske postavke, ki krije stroške celotnega reševanja nasilja nad ženskami v višini okoli 2.300.000 evrov na leto: »Na to postavko skrbno pazimo in ne dopustimo posegov vanjo. Nevladnim organizacijam, ki upravljajo materinske domove, ministrstvo pokrije 80 odstotkov vrednosti projekta, kar je dovolj za stroške dela in nujne materialne dobrine, nekaj doda lokalna skupnost, del pa so sponzorska sredstva in donacije. Če uporabnica hodi v službo, tudi sama prispeva.«

Statistika kaže, da se število uporabnic povečuje. Leta 2005, denimo, se je v materinske domove zateklo 112 mater, lani pa 330. Marjeta Ferlan Istenič pravi: »Pomoč je razpršena po vsej Sloveniji, morda je nekoliko slabše pokrito Posavje. S pristojnimi organizacijami se že dogovarjamo, da bi tudi tam izpostavili enote.«

Zdaj v državi deluje sedem materinskih domov na enajstih lokacijah, v njih lahko hkrati živi 160 mater. »Zmogljivosti so polno zasedene. Bivanje je omejeno na eno leto, z možnostjo podaljšanja do treh mesecev. Stroka je dognala, da je v tem obdobju mogoče najti ustrezne rešitve in da se mati lahko spet postavi na lastne noge,« je poudarila Ferlan Isteničeva.

Posebej je opozorila na povečanje števila žensk, starejših od 60 let, ki se zatekajo v materinske domove: »V materinskih domovih in varnih hišah sem tudi že srečala matere, starejše od 70 let. Celo osemdesetletnica je morala zapustiti dom in premoženje, če se je hotela izogniti nasilju. Pozneje smo ji poiskali prostor v domu za starejše. Takšnih primerov v preteklosti nismo imeli, zdaj jih je vse več. Odločitev za materinski dom ni preprosta. Predvsem starejše uporabnice so mi povedale, da se tudi po deset in več let odločajo, preden so pripravljene narediti odločilni korak. V domovih je večina zadovoljna. Nekatere po mesecu, dveh odidejo, a se navadno vrnejo, ko ugotovijo, da so nasedle sladkim besedam iz okolja, kjer jih trpinčijo. Povečuje se tudi število žensk z več otroki. Imeli smo primere mater s šestimi, sedmimi otroki.«

Uporabnice domov prihajajo iz različnih okolij, tudi izobrazbena struktura je pestra: »Imamo celo doktorice in magistrice znanosti, po drugi strani pa matere, ki so končale le osnovno šolo. Njihovo socialno ozadje ni več merilo. Tudi ekonomsko bolje preskrbljene se znajdejo v stiski, izraziteje pa se povečuje število socialno ogroženih uporabnic,« je dejala Marjeta Ferlan Istenič.

Prilagajanje potrebam

Lidija Jerebic, socialna delavka in vodja Materinskega doma Karitas v Ljubljani, sliši veliko žalostnih zgodb: »Vse so doživljale nasilje. O tem jih sploh ne sprašujemo. Naš dom na Škofljici bo prihodnje leto praznoval 25. obletnico. Pet let smo bili edini v Sloveniji, potem pa se je odprl še tako imenovani državni materinski dom v Ljubljani. Sprejemali smo samo nosečnice in porodnice. Čakalna doba je bila dolga, imeli smo po petnajst prošenj hkrati. Dobro je, če ženska v takšni ustanovi živi vsaj eno leto, pri nas pa je povprečna doba osem mesecev. Materinski domovi so bili nujni, saj prej ženski nismo mogli ponuditi drugega kot rejništvo ali posvojitev.«

Takrat tudi še ni bilo varnih hiš in zavetišč, zato so policisti pretepene ženske vozili pred vrata materinskega doma. »Na tem področju se je v zadnjih letih veliko naredilo. Na ministrstvu so imeli posluh za stiske mater in njihovih otrok,« je poudarila Lidija Jerebic: »Socialna problematika je tako zahtevna, da potrebuje timski pristop. Ves čas se moramo prilagajati in nadgrajevati. Pred leti si ne bi mislila, da bomo morali v materinskem domu organizirati plesno terapijo, na primer. K nam prihajajo hudo ranjene ženske, s primanjkljaji na različnih področjih. Ponudimo jim tisto, kar potrebujejo. Z vsako pripravimo individualni program, ki ji omogoči opolnomočenje, saj le-to rodi nov pogled na življenje. Seveda mora biti pripravljena sodelovati, preden jo sprejmemo. Spoštovati morajo hišni red, ne smejo sprejemati obiskov, skupaj pripravljajo obroke in skrbijo za čistočo. Prejšnji teden sem pred namestitvijo eno vprašala, kako ji lahko pomagamo. Zanimalo jo je, ali se bo lahko naspala in spočila. 'Popolnoma sem izgorela', je rekla. Vedela sem, da je njen umik nujen, da potrebuje ljubezen in sočutje.«

»Vseh ovinkov nisem zvozila«

To je potrebovala tudi Ana. V materinski dom je prišla polna obupa. »Veliko stvari sem morala razmisliti. Zdaj sem že ugotovila, da se ne smem nikoli maščevati. Moje mlado življenje je bilo polno ovinkov in vseh nisem zvozila. Študij sem končala in se odselila od doma. Edini, ki sem mu v življenju zaupala, je bil moški, s katerim imam hčeri. Bil je že ločen. Živela sva v njegovem stanovanju. Sosed je bil neusmiljen, stalno je vlagal tožbe. Mož tega ni zdržal. Za dva otroka je že moral plačevati preživnino pa še jaz sem mu rodila hčeri. Stanovanje še ni odplačano. Odvetnikom je že zelo veliko plačal, da se je branil. Vedela sem, da mora na zdravljenje, a tega ni storil. Zato sem odšla. Mama me nikoli ni poklicala. Zaradi tega moškega tudi sestra ne. Same zamere in žalost,« je pripovedovala.

Nekdanja sošolka jo je pripeljala v materinski dom. »Po pogovoru sem šla v sobo in zaprla vrata. Sedla sem na posteljo in začela jokati. Kako nizko sem padla, da moram biti tukaj! V družini imam najvišjo izobrazbo, bila sem upanje, zdaj pa sem pristala tukaj, kjer sem. Brez vsega. Še posteljico so mi dali pa odejo, plenice in voziček. Tudi hrano in copate. A zdaj ne mislim več tako. Čeprav sem dobivala samo denarno pomoč, mi je uspelo odplačati dolgove. Deklici hodita v vrtec. Obeta se mi honorarno delo. Sprejela bom kar koli. Možu sem že odpustila, sosedu še ne morem. Ne vem, kdaj bom mami. Ko sem jo najbolj potrebovala, me je obsojala. A nikoli se ne bom maščevala, čeprav me je sram te rodbine,« je še povedala Ana. Ne upa si pomisliti, kaj bi brez možnosti namestitve v materinskem domu.