Vsestranski mož, ki je med drugim rešil mariborsko opero
Pedagog in režiser: Še vedno je na vsaki premieri mariborske Drame v prvi vrsti.
Odpri galerijo
»Želel bi si ureditev prostorske stiske Mariborske knjižnice, v katero redno zahajam že skoraj sedemdeset let,« pravi Janez Karlin. FOTO: Tadej Regent
»Lahko se pohvalim, da smo imeli celo tri krstne predstave,« pravi Janez Karlin, ki se je brez pomislekov lotil režiserskega posla. Na oder je postavil dela Antona Tomaža Linharta, Branimirja Nušića, Moliera in Cervantesa, pa tudi avtorje, kot so Fran Lipah, Pavel Golia in Leopold Suhodolčan. V le nekaj letih so postali najboljša dramska skupina slovenskih strokovnih šol, ob predstavah v Mariboru so gostovali tudi v okoliških krajih.
Projekt je prerasel okvire internata, kulturnemu umetniškemu društvu Slava Klavora je zahvaljujoč Karlinu uspelo organizirati vrsto kulturnih mladinskih sekcij, še zlasti se je posvetil dramski sekciji. Industrijsko tekstilno šolo so medtem iz Maribora preselili v Kranj, zato je prevzel funkcijo ravnatelja Osnovne šole Ivana Cankarja in se še bolj posvetil neprofesionalnemu gledališču, amatersko gledališče Slava Klavora pa je v Mariboru odigralo vsaj tako pomembno vlogo kot Šentjakobsko gledališče v Ljubljani.
Z mladimi gledališčniki smo nastopali po celotni nekdanji Jugoslaviji in zamejstvu ter si prislužili nesporen naziv najboljših med amaterskimi gledališči. Med mladimi nadobudnimi igralci so bili tudi kasnejši slovenski gledališki zvezdniki, tudi takšni, ki so za svoj igralski opus dobili Borštnikov prstan. Denimo Danilo Benedičič, ki je ob prejemu tega najvišjega slovenskega igralskega priznanja izrecno poudaril, da se lahko prav meni zahvali za svojo igralsko kariero, sicer bi se prav lahko zgodilo, da bi pristal v kakšni slovenski tekstilni tovarni.
Še vedno vsako leto od njega prejmem novoletno čestitko. In tukaj so še drugi, kar štirje od mojih nekdanjih »varovancev« so dobili Borštnikov prstan ali pa so se uveljavili kot prvaki dramskih ansamblov. Recimo Milena Muhičeva, Vlado Novak, Anica Sivčeva, pa Peter Boštjančič in Milada Kalezič, ki sta v svojih odrskih začetkih nastopila tudi v Beraški operi, kar je bil za neprofesionalni dramski ansambel izjemno drzen podvig. Vse ni šlo vedno povsem gladko, glasbenik Boris Rošker, ki je bil odgovoren za pripravo pevskih vložkov, je, recimo, na generalko prinesel le polovico skladb. Pošteno sva se skregala, vendar smo predstavo vendarle pripeljali do dokaj uspešne premiere.
Entuziasti so res pridno hodili na vaje, marsikdo pa je ob večerih raje zavil kam drugam, recimo na ples ali na kakšno zabavo. Ob režiserskem delu sem moral neredko vskočiti tudi kot igralec, da smo lahko vajo sploh izpeljali, nekajkrat pa sem moral na oder celo na premierah, ker se – to se je še zlasti rado dogajalo ob večjih projektih z zelo številčno zasedbo – kdo kratko malo ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu pač ni prikazal. Bili so takšni in drugačni izgovori, ampak mladi so mladi, svojeglavi so bili včasih in so tudi danes, sicer pa je lamentiranje nad današnjo mladino povsem odveč, saj niso nič slabši in nič boljši od preteklih generacij.
Pri izboru dramskih tekstov se praviloma nisem prilagajal povprečnemu okusu, pravzaprav sem posegal po relativno zahtevnih, v nekaterih sezonah sem, denimo, sledil kar repertoarju ljubljanske Drame. Praviloma nam je uspelo v eni sezoni naštudirati le eno predstavo, vendar ne zgolj zaradi zahtevnosti teksta in uprizoritve, temveč tudi zaradi že omenjenega nerednega prihajanja na vaje. Po petindvajsetih letih, ko sem zrežiral več kot sedemdeset predstav, sem se prav zaradi takšnega pišmeuhovskega odnosa nekaterih tako rekoč čez noč odločil in se od gledališča Slava Klavora poslovil, le na matični osnovni šoli sem še režiral otroške predstave. Tam sem bil pač ravnatelj, zato so otroci ne samo strumno prihajali na vaje, temveč so se vsi tudi zelo hitro naučili besedila, zato je bilo delo zelo prijetno. Žal Osnovne šole Ivana Cankarja ni več, pred leti so jo zaradi zmanjšanja števila otrok zaprli, kar obžalujem, vendar proti takšnim trendom pač kratkoročno ni mogoče ničesar ukreniti.
Veliko funkcij so mi »obesili«. Sodeloval sem tudi pri izvedbi različnih občinskih proslav in slovesnosti ter kot organizator in kulturni funkcionar, kjer je zelo težko našteti zadolžitve na občinski, republiški in državni ravni, od predsednika Sveta za kulturo do predsednika Zveze kulturnih delavcev, desetletja sem vodil Združenje gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije. Pogosto sem potoval v Beograd, večinoma z vlakom oziroma spalnikom, zvečer tja, naslednji večer pa nazaj. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so odprli tudi mariborsko letališče, ki je imelo dnevne lete za Beograd, vendar sem letel le enkrat, vlak se mi je zdel veliko bolj prijeten.
Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je mariborska opera pridelala kar okoli štiristo milijonov dinarjev dolga in celoten mariborski politični vrh je soglasno sklenil, da se opera ukine, saj naj bi bilo povsem v redu, če bi tovrsten program z gostovanji zapolnila opera iz Ljubljane. V to nikakor nisem mogel privoliti, sklical sem sestanek in v eni uri mi je uspelo zagotoviti denar, brez katerega bi bila mariborska kulturna ponudba zelo osiromašena, saj bi poleg opere zelo verjetno ostali tudi brez baletnega ansambla, ki je danes izjemno uspešen doma in v tujini.
SNG Maribor ima zelo soliden program, niti na področju klasične glasbe ne manjka dogodkov, žal mi je le za izgubljeno priložnostjo, ki se je mestu ponudila leta 2012 z nazivom evropske prestolnice kulture in je nismo znali izkoristiti. Amaterska oziroma ljubiteljska kultura nikakor ni zamrla, na mariborski I. in II. gimnaziji delujeta zelo uspešni gledališki šoli, želel bi si le ureditev prostorske stiske Mariborske knjižnice, v katero redno zahajam že skoraj sedemdeset let.
Po ločitvi od žene, ki je danes že pokojna in s katero nisva imela otrok, živim sam. Sem povsem samostojen, le v kuhinjo zaidem bolj redko. Nikoli nisem znal kuhati oziroma znam pripraviti le hrenovke, kranjsko klobaso in pečena jajca, tega pa ni mogoče jesti vsak dan, zato se redno sprehodim do bližnjega dijaškega doma, od koder si domov prinesem kosilo. In potem jo praviloma mahnem v mesto na kakšno kulturno prireditev, čeprav danes peš le v eno smer, nazaj pa z avtobusom, saj mi že nekoliko nagajajo noge, pa tudi vidim že nekoliko slabše.
Živel sem polno in dinamično življenje oziroma ga živim še zdaj. Prešernova trditev je bolj ali manj točna, vendar ob tem ne smemo pozabiti na izjemno zadovoljstvo, ko se na odru »odvrti« kakšna odlična predstava, ko uživaš na vrhunskem koncertu ali si ogledaš zanimivo razstavo. Uspelo se mi je tudi razgledati po širnem svetu, med drugim sem potoval po Južni Ameriki, predvsem pa sem zadovoljen, da mi je uspelo ogledati nekatere znamenitosti, ki jih danes ni več ali pa so le še bolj ali manj ruševine, kot je Palmira v Siriji. In, ne, ničesar ne obžalujem.
Projekt je prerasel okvire internata, kulturnemu umetniškemu društvu Slava Klavora je zahvaljujoč Karlinu uspelo organizirati vrsto kulturnih mladinskih sekcij, še zlasti se je posvetil dramski sekciji. Industrijsko tekstilno šolo so medtem iz Maribora preselili v Kranj, zato je prevzel funkcijo ravnatelja Osnovne šole Ivana Cankarja in se še bolj posvetil neprofesionalnemu gledališču, amatersko gledališče Slava Klavora pa je v Mariboru odigralo vsaj tako pomembno vlogo kot Šentjakobsko gledališče v Ljubljani.
Janez Karlin
Pri 96 letih je še vedno v prvi vrsti na vsaki premieri SNG Maribor. In tudi na večini drugih kulturnih prireditev v mestu. »Včasih grem popoldne na razstavo, nato v gledališče in pozno zvečer še na koncert,« pravi Janez Karlin, pedagog, ravnatelj, režiser, predvsem pa izjemen organizator in promotor na področju mariborske neprofesionalne kulture. Že sredi tridesetih let preteklega stoletja je stal na majhnem odru v zdraviliškem domu v Rogaški Slatini – rojen je bil v Ratanski vasi blizu zdraviliškega mesta –, ko je nastopil v drami Miška Kranjca Pot do zločina. Potem ko je na mariborskem učiteljišču in na višji pedagoški šoli končal študij zgodovine in zemljepisa, je bil imenovan za upravitelja dijaškega doma mariborske industrijske tekstilne šole v Mariboru. To je bila na videz bolj ali manj formalna namestitev z uradnim dekretom, vendar se je odločil za najrazličnejše kulturne dejavnosti med dijaki, ki so takrat prihajali z vseh koncev tedanje Jugoslavije.
Pri 96 letih je še vedno v prvi vrsti na vsaki premieri SNG Maribor. In tudi na večini drugih kulturnih prireditev v mestu. »Včasih grem popoldne na razstavo, nato v gledališče in pozno zvečer še na koncert,« pravi Janez Karlin, pedagog, ravnatelj, režiser, predvsem pa izjemen organizator in promotor na področju mariborske neprofesionalne kulture. Že sredi tridesetih let preteklega stoletja je stal na majhnem odru v zdraviliškem domu v Rogaški Slatini – rojen je bil v Ratanski vasi blizu zdraviliškega mesta –, ko je nastopil v drami Miška Kranjca Pot do zločina. Potem ko je na mariborskem učiteljišču in na višji pedagoški šoli končal študij zgodovine in zemljepisa, je bil imenovan za upravitelja dijaškega doma mariborske industrijske tekstilne šole v Mariboru. To je bila na videz bolj ali manj formalna namestitev z uradnim dekretom, vendar se je odločil za najrazličnejše kulturne dejavnosti med dijaki, ki so takrat prihajali z vseh koncev tedanje Jugoslavije.
Kljub prepričanju, da je imela v nekdanji Jugoslaviji amaterska kultura precejšen ugled, to ne drži, pravzaprav ste šele vi v Mariboru dosegli preboj.
Z mladimi gledališčniki smo nastopali po celotni nekdanji Jugoslaviji in zamejstvu ter si prislužili nesporen naziv najboljših med amaterskimi gledališči. Med mladimi nadobudnimi igralci so bili tudi kasnejši slovenski gledališki zvezdniki, tudi takšni, ki so za svoj igralski opus dobili Borštnikov prstan. Denimo Danilo Benedičič, ki je ob prejemu tega najvišjega slovenskega igralskega priznanja izrecno poudaril, da se lahko prav meni zahvali za svojo igralsko kariero, sicer bi se prav lahko zgodilo, da bi pristal v kakšni slovenski tekstilni tovarni.
»Z mladimi gledališčniki smo nastopali po celotni nekdanji Jugoslaviji in zamejstvu ter si prislužili nesporen naziv najboljših med amaterskimi gledališči. Med mladimi nadobudnimi igralci so bili tudi kasnejši slovenski gledališki zvezdniki, tudi ta
Ste z njim še v stiku?
»Z mladimi gledališčniki smo nastopali po celotni nekdanji Jugoslaviji in zamejstvu ter si prislužili nesporen naziv najboljših med amaterskimi gledališči. Med mladimi nadobudnimi igralci so bili tudi kasnejši slovenski gledališki zvezdniki, tudi ta
Še vedno vsako leto od njega prejmem novoletno čestitko. In tukaj so še drugi, kar štirje od mojih nekdanjih »varovancev« so dobili Borštnikov prstan ali pa so se uveljavili kot prvaki dramskih ansamblov. Recimo Milena Muhičeva, Vlado Novak, Anica Sivčeva, pa Peter Boštjančič in Milada Kalezič, ki sta v svojih odrskih začetkih nastopila tudi v Beraški operi, kar je bil za neprofesionalni dramski ansambel izjemno drzen podvig. Vse ni šlo vedno povsem gladko, glasbenik Boris Rošker, ki je bil odgovoren za pripravo pevskih vložkov, je, recimo, na generalko prinesel le polovico skladb. Pošteno sva se skregala, vendar smo predstavo vendarle pripeljali do dokaj uspešne premiere.
Tudi sicer je bilo pri pripravi predstav veliko zabavnih situacij.
Entuziasti so res pridno hodili na vaje, marsikdo pa je ob večerih raje zavil kam drugam, recimo na ples ali na kakšno zabavo. Ob režiserskem delu sem moral neredko vskočiti tudi kot igralec, da smo lahko vajo sploh izpeljali, nekajkrat pa sem moral na oder celo na premierah, ker se – to se je še zlasti rado dogajalo ob večjih projektih z zelo številčno zasedbo – kdo kratko malo ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu pač ni prikazal. Bili so takšni in drugačni izgovori, ampak mladi so mladi, svojeglavi so bili včasih in so tudi danes, sicer pa je lamentiranje nad današnjo mladino povsem odveč, saj niso nič slabši in nič boljši od preteklih generacij.
»Ob režiserskem delu sem moral neredko vskočiti tudi kot igralec, nekajkrat celo na premierah.«
Z izjemo otroških predstav ste se lotevali kar zahtevnih besedil.
Pri izboru dramskih tekstov se praviloma nisem prilagajal povprečnemu okusu, pravzaprav sem posegal po relativno zahtevnih, v nekaterih sezonah sem, denimo, sledil kar repertoarju ljubljanske Drame. Praviloma nam je uspelo v eni sezoni naštudirati le eno predstavo, vendar ne zgolj zaradi zahtevnosti teksta in uprizoritve, temveč tudi zaradi že omenjenega nerednega prihajanja na vaje. Po petindvajsetih letih, ko sem zrežiral več kot sedemdeset predstav, sem se prav zaradi takšnega pišmeuhovskega odnosa nekaterih tako rekoč čez noč odločil in se od gledališča Slava Klavora poslovil, le na matični osnovni šoli sem še režiral otroške predstave. Tam sem bil pač ravnatelj, zato so otroci ne samo strumno prihajali na vaje, temveč so se vsi tudi zelo hitro naučili besedila, zato je bilo delo zelo prijetno. Žal Osnovne šole Ivana Cankarja ni več, pred leti so jo zaradi zmanjšanja števila otrok zaprli, kar obžalujem, vendar proti takšnim trendom pač kratkoročno ni mogoče ničesar ukreniti.
Je bilo poleg ustvarjanja veliko funkcionarskih obveznosti?
Veliko funkcij so mi »obesili«. Sodeloval sem tudi pri izvedbi različnih občinskih proslav in slovesnosti ter kot organizator in kulturni funkcionar, kjer je zelo težko našteti zadolžitve na občinski, republiški in državni ravni, od predsednika Sveta za kulturo do predsednika Zveze kulturnih delavcev, desetletja sem vodil Združenje gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije. Pogosto sem potoval v Beograd, večinoma z vlakom oziroma spalnikom, zvečer tja, naslednji večer pa nazaj. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so odprli tudi mariborsko letališče, ki je imelo dnevne lete za Beograd, vendar sem letel le enkrat, vlak se mi je zdel veliko bolj prijeten.
»Zadovoljen sem, da mi je uspelo ogledati si nekatere znamenitosti, ki jih danes ni več, denimo Palmiro v Siriji.«
Menda ste tudi mariborsko opero rešili pred zaprtjem.
Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je mariborska opera pridelala kar okoli štiristo milijonov dinarjev dolga in celoten mariborski politični vrh je soglasno sklenil, da se opera ukine, saj naj bi bilo povsem v redu, če bi tovrsten program z gostovanji zapolnila opera iz Ljubljane. V to nikakor nisem mogel privoliti, sklical sem sestanek in v eni uri mi je uspelo zagotoviti denar, brez katerega bi bila mariborska kulturna ponudba zelo osiromašena, saj bi poleg opere zelo verjetno ostali tudi brez baletnega ansambla, ki je danes izjemno uspešen doma in v tujini.
»Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je mariborska opera pridelala kar okoli štiristo milijonov dinarjev dolga in celoten mariborski politični vrh je soglasno sklenil, da se opera ukine. V to nikakor nisem mogel privoliti, sklical sem sestane
Danes so mnogi nezadovoljni s kulturno ponudbo v mestu.
»Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je mariborska opera pridelala kar okoli štiristo milijonov dinarjev dolga in celoten mariborski politični vrh je soglasno sklenil, da se opera ukine. V to nikakor nisem mogel privoliti, sklical sem sestane
SNG Maribor ima zelo soliden program, niti na področju klasične glasbe ne manjka dogodkov, žal mi je le za izgubljeno priložnostjo, ki se je mestu ponudila leta 2012 z nazivom evropske prestolnice kulture in je nismo znali izkoristiti. Amaterska oziroma ljubiteljska kultura nikakor ni zamrla, na mariborski I. in II. gimnaziji delujeta zelo uspešni gledališki šoli, želel bi si le ureditev prostorske stiske Mariborske knjižnice, v katero redno zahajam že skoraj sedemdeset let.
Živite sami, vendar povsem samostojno.
Po ločitvi od žene, ki je danes že pokojna in s katero nisva imela otrok, živim sam. Sem povsem samostojen, le v kuhinjo zaidem bolj redko. Nikoli nisem znal kuhati oziroma znam pripraviti le hrenovke, kranjsko klobaso in pečena jajca, tega pa ni mogoče jesti vsak dan, zato se redno sprehodim do bližnjega dijaškega doma, od koder si domov prinesem kosilo. In potem jo praviloma mahnem v mesto na kakšno kulturno prireditev, čeprav danes peš le v eno smer, nazaj pa z avtobusom, saj mi že nekoliko nagajajo noge, pa tudi vidim že nekoliko slabše.
Radi citirate Prešernovo misel Slep je, kdor se s petjem ukvarja, vendar verjetno ničesar ne obžalujete, da ste vse svoje življenje posvetili kulturi.
Živel sem polno in dinamično življenje oziroma ga živim še zdaj. Prešernova trditev je bolj ali manj točna, vendar ob tem ne smemo pozabiti na izjemno zadovoljstvo, ko se na odru »odvrti« kakšna odlična predstava, ko uživaš na vrhunskem koncertu ali si ogledaš zanimivo razstavo. Uspelo se mi je tudi razgledati po širnem svetu, med drugim sem potoval po Južni Ameriki, predvsem pa sem zadovoljen, da mi je uspelo ogledati nekatere znamenitosti, ki jih danes ni več ali pa so le še bolj ali manj ruševine, kot je Palmira v Siriji. In, ne, ničesar ne obžalujem.
