Tiskane izdaje
Brežice – »Poglej, kako dela. Želi se izkazati, ker se v šoli ne more,« je bila ena izmed zbadljivk, ki so si jo med postavljanjem lesene hiške izrekli brežiški osmošolci. A ne glede na naostrene jezičke je razred, običajno razdeljen na majhne skupinice, včeraj deloval povezano, poleg možganov pa so uporabljali tudi roke.
Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti, je bil do leta 2000 ravnatelj enega izmed vzgojnih zavodov. Pet let pred tem se je začel ukvarjati z vzgojnimi projekti, ki štrlijo iz običajnega šolskega programa in so danes njegov vsakdanjik. Včeraj je testno prvič izvedel projekt dom, kjer osnovnošolci postavijo montažno hiško od lesenega ogrodja do montaže kopalniške opreme.
»Lahko imaš 400 prijateljev na facebooku, a če moraš narediti nekaj velikega, ti ne morejo pomagati. Sošolci, tudi tisti, s katerimi nisi največji prijatelj, ti lahko,« pravi Marko Juhant: »Hiška ponuja odgovor, kako otroke naučiti skupnega dela in sodelovanja.« In še mnogo več, lahko zapišemo po včerajšnjem dopoldnevu. Osmošolci so dan začeli z raztovarjanjem opreme, potrebne za gradnjo. Čeprav je bilo sprva videti, kakor da na vse večji kup na parketu telovadnice mečejo smeti.
»Težava je, da ne poznajo reda,« je bil komentar njihovega včerajšnjega mentorja: »Opremo morate lepo zložiti, saj drugače ne boste ničesar našli.« Že enkrat preloženo so ponovno prelagali. A ker se niso vprašali, kako bodo gradili – kaj bodo najprej potrebovali in kateri leseni steber spada na vzhodno in kateri na zahodno steno –, je oprema še tretjič potovala sem in tja po telovadnici.
Napake so koristne
»Natančnih navodil načrtno nimajo, le nekaj fotografij. Vajeni so, da vse dobijo pripravljeno bodisi od staršev bodisi od učiteljev. Razvajeni so in ne razmišljajo dovolj,« pravi Juhant: »Naj se zmotijo, popravijo napake. S tem ni nič narobe, to delajo prvič in se učijo.«
Dekleta, ki so sprva nepomično gledala natovorjene sošolce, so si našla prvo delo na prošnjo Juhantovega pomočnika Mihe: »Ve boste sestavile eno steno, fantje drugo, nato jih boste povezali skupaj.« Ko je bila moška stena pripravljena, se je začelo pravo sodelovanje med spoloma. Še sreča, da so bila dekleta tako počasna, fantje pa polni elana in pripravljeni na pomoč.
»Vedno se pokaže, da imajo mladi radi težko delo,« o pripravljenosti šolarjev na izzive pravi Juhant. Hkrati se, kot opaža iz dolgoletnih izkušenj, zabrišejo domnevne razmejitve med moškimi in ženskimi opravili. Okenske okvirje so vgradili fantje, stekla so vanje vstavila dekleta, ki so v grobem očistila zaščitne nalepke s stekel, fino čiščenje je opravil njihov sošolec. Ne nazadnje so bili popoldne na pregled opravljenega povabljeni starši, vsaka zaslužena pohvala pa tudi 14-letnikom lepo sede.
V šoli primanjkuje prakse
»Z Juhantom sodelujemo že dobro desetletje,« pravi ravnateljica Marija Lubšina Novak: »Na ta način otroci dobijo izkušnje, ki jim jih učitelji ne moremo dati. Na šolah zelo malo naredimo praktično, šole so prilagojene bolj deklicam. V devetem razredu ni več pouka tehnike, mnogo strojev, na katerih smo se mi izobraževali, smo morali odstraniti, ker so domnevno prenevarni. Pri kemiji ni kemikalij. Pri športni vzgoji so nacionalna pisna preverjanja znanja. Preveč smo zaščitniški, s tem pa otrokom delamo škodo.«
Ko se je ravnateljica včeraj prvič oglasila na gradbišču majhne hiške, ni spregledala pričakovanega dejstva: »Intelektualci držijo roke bolj za hrbtom. Pri tovrstnih opravilih dobijo veljavo tisti otroci, ki na šolskem področju manj blestijo. V Sloveniji tarnamo, da se mladi ne vpisujejo v tehnične šole. A teh poklicev niti ne poznajo. Marsikdo pa bi bil lahko dober mizar, zidar ...«
Dobre štiri ure po začetku del so na streho namestili strešnike. Polagali so jih tako odličnjaki kot njihovi vrstniki, vajeni nižjih ocen. Tudi tu so se meje zabrisale. Med deklicami, ki so imele vse dopoldne najbolj delovne roke, je bila Ana, sicer pridna tudi za knjigami: »Vsi smo ponosni, da smo nekaj naredili. Niti kregali se nismo. Morda bi se lahko le malce več menjali, da ne bi eni opravili večino dela. Tako kot smo danes sodelovali, nismo še nikoli.«
Ocena za drugače, na skupinice razdrobljen razred, mentor Juhant? »Dobra štirica!«
