»Vsi se sprašujemo, zakaj je Uran moral iz države«

Ljubljana – Jezuitskega patra Silva Šinkovca, teologa in magistra psihologije, smo zmotili na duhovnih vajah. Zaradi dogajanja okrog nekdanjega ljubljanskega metropolita Alojza Urana je pretresen. Meni, da je to prelomen trenutek za slovensko Cerkev.

Rimskokatoliško Cerkev je na temeljih apostolov in prerokov ustanovil Jezus. Brez diplomacije. Ali ta skrivnostna diplomacija Svetega sedeža na eni in namen Kristusove Cerkve na drugi strani lahko sobivata?

Jezus Kristus je izbral apostole, da bi nadaljevali njegovo delo, to je ozdravljati bolne, širiti nauk o ljubezni in nujnosti vere za zveličanje. Jezusovo najpomembnejše sporočilo je središčnost ljubezni. Dar, ki ga je Bog dal človeštvu po Jezusu Kristusu, je neizmeren. Apostoli so ga ohranjali in širili. Ustvarjali so občestva, skupnosti, ki so se zbirala po hišah, in z veselim srcem lomili kruh in molili. Vse je bilo skupno. To je ideal, ki ga je živela prva Cerkev. To je koinonia, občestvo, Sveti Duh člane povezuje v skupnost, ki veruje v vstajenje, v posmrtno življenje in se zaveda, da je življenje na zemlji le prehodno. Prava domovina, kot pravi sv. Pavel, je v nebesih. Ti ljudje živijo po Duhu. »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.« (Gal 22.)

Ko je Cerkev rasla, se je strukturirala. Vsaka večja skupina potrebuje strukturo. Jezusov nauk ostaja čist ne glede na to, kolikokrat ga je človek skozi zgodovino popačil. Kristjan, naj bo to čisto navaden laik ali duhovnik, škof ali papež, je lahko sveti človek, ki zares veruje in v skladu z vero tudi živi. Svetost, ki jo prejema od Boga, mu pomaga, da živi etično življenje. Kristjan, ki ni v svetosti, hitro postane plen zla. Zlo deluje na njegove misli, na odločitve, potrebe in dejanja.

Vsaka struktura sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Odvisno je, kako jo uporabljamo. Če jo uporabljamo v dobro in pošteno, potem služi svojemu namenu. Tako je tudi, če naj uporabim vaše besede, z Jezusovo Cerkvijo in z njeno diplomacijo. Če v njej in z njo manipuliramo, jo uporabljamo slabo. V tem primeru ne more sobivati s Kristusovo Cerkvijo, ker postaja tej po vsebini tuja ali celo sovražna, izraz dela mesa, po Pavlovo. V zgodovini Cerkve vidimo obe poti.

V primeru zahteve Kongregacije za škofe, ki za upokojenega slovenskega nadškofa zahteva umik iz domovine, je v ospredju netransparentna diplomacija slovenske RKC. Kako gledate na raven komunikacije ljubljanske nadškofije z verniki, z javnostjo v tem primeru?

Če sem prav bral novice, je ljubljanska nadškofija povedala, da v primeru upokojenega nadškofa nima besede, ampak jo ima Vatikan. Ker gre za zelo strogo kazen, za izgon iz države, seveda vsi pričakujemo pojasnilo, zakaj taka kazen. Vsaka kazen je razumljiva, če je bil sprožen kazenski proces, če se je dokazalo kaznivo dejanje in če je v skladu s storjenim dejanjem. Javnost res ni seznanjena niti s procesom niti s kaznivim dejanjem, zato se upravičeno čudi, da mora priljubljen škof, ki so ga imeli zelo radi, iz države. In še posebno to, da mora celo za vsak obisk pri zdravniku v domovini dobiti dovoljenje iz Vatikana. Vsi se sprašujemo, zakaj taka zahteva Vatikana.

Kako omenjeni dogodek, kjer prava pojasnila še vedno ostajajo skrivnostna, vpliva na usmeritev slovenske RKC? Kaj zaznavate?

Omenjeni dogodek dopušča sum glede življenja gospoda Urana, ker se veliko piše o domnevah, ne pa o dejstvih, dokazih.

Mogoče bodo slovenski škofje zdaj delovali bolj enotno, solidarno z nadškofom Uranom, saj si vsak človek želi transparentnih postopkov. Verjetno je to nauk tudi njim samim, da je treba jasno in transparentno ravnati tudi v primerih, o katerih odločajo sami. Nepravilnosti, nespoštovanje in manipulacije vedno prizadenejo človeka. Resnica pa se vedno razkrije. Resnica osvobaja. Resnica čisti srce. V primeru pedofilskih škandalov v Združenih državah so številni Američani dejali, da Cerkvi ne zamerijo toliko to, da so se patološki primeri zgodili, saj razumejo, da je to del človeške patologije. Cerkvi so zamerili, ker je to prikrivala in se ni odzvala, ni se postavila na stran žrtev. Ni sprožila sodnih procesov. Skrivalnice niso evangelijska drža. So del manipulativnih oseb, naj nosijo kakršno koli barvo ali ime. V zgodovini Cerkve, kakor tudi v zgodovini politike, gospodarstva in podobno, so te deviacije vedno bile. Prej ali slej se vse razkrije. Resnica pride na dan. Pred Bogom je vse jasno in v večnosti je vse zabeleženo.

Ko prestopimo prag zemeljskega življenja, se vse stehta v hipu. Če ne prej, bo takrat vse jasno in nič ne bo ostalo neporavnano. Takšni so Božji zakoni, ti nikoli ne zgrešijo. Človek pa beži pred resnico, jo prikraja, domišlja si, da jo bo sam ustvarjal.

Zdi se mi, da je prav ta dogodek z gospodom Uranom prinesel nov trenutek v slovensko Cerkev. Ljudje so se zganili, niso več zadovoljni s skopimi izjavami, iz katerih ne izvedo ničesar. Želijo si odprtega in iskrenega dialoga. To je dobro, to vodi v pravo smer razvoja Cerkve in celotne družbe.

Je pa res, da to boli, zato je takšen dialog težak, in tisti, ki manipulirajo, hočejo, da stvari ostajajo nerazkrite in skrivnostne, da lahko manipulirajo še naprej.

Oboleli in prizadeti nadškof Uran prosi, naj se zanj moli. Pravi, da ni zakrivil tega, kar mu očita Kongregacija za škofe. RKC mu ne verjame. Kako si razlagate to žalostno dejstvo?

Pomiritev duhov je v razkritju resnice. Resnica edina osvobaja. Druge poti ni. Ali ni tako v vseh sodnih procesih? Če nadškof Uran trdi, da kaznivega dejanja ni zakrivil, mu je treba verjeti, dokler se ne dokaže nasprotno. Tudi v Cerkvi je tako. Nihče ne more biti obsojen, ne da bi mu bilo dokazano kaznivo dejanje. Kdor je vodil proces proti njemu, naj pove, za kaj gre.

Slovenska javnost, necerkvena in cerkvena, je najbrž razdeljena. Poznam ljudi, ki so prepričani, da ima gospod Uran prav. Trdijo, da ga poznajo, da mu verjamejo, ker so ga poznali kot resnicoljubnega. Drugi del javnosti pa verjame instituciji, ker je uradna beseda Cerkve. To je žalosten dogodek, ker gre za razdelitev znotraj Cerkve. V tem primeru ne gre za 'spopad' laične javnosti s cerkveno, ampak za konflikt znotraj Cerkve.

Že sv. Pavel je imel težave v skupnostih, zato je izjavil hude besede, ko je dejal, da je nekatere vernike, ki niso živeli po evangeliju prepustil Hudiču. Imel jih je za pogane, za tiste, ki niso poučeni v nauku. Kajti, kdor je sprejel evangelij, mora po njem tudi živeti. To naj bi jim bilo šteto v olajševalno okoliščino, saj jih bo Bog sodil kot tiste, ki nimajo vedenja, zato bo zanje kazen blažja. Sveto pismo je zelo jasno, da je kazen za tiste, ki vedo in ne upoštevajo evangelija, kazen večja. Ne zemeljska, ampak tista po smrti. Preroki, na primer Izaija in Jeremija, so govorili o istem problemu. Ne, z resnico se ne smemo igrati.

Vesel sem, da se moli za gospoda Urana, s tem se moli za vso Cerkev, moli se za razjasnitev stvari, moli se za spoznanje resnice. To je potrebno, to je dobro, to je nujno. Edina pot.