Tiskane izdaje
Latinski pridevnik precarius je prvotno pomenil »izprošenega, priberačenega, po milosti pridobljenega, odvisnega od volje drugega ali okoliščin«. Pozneje so njegov pomen razlagali z »nestalen, negotov ali prehoden«. V pomenu »prepustiti lastnino nekomu drugemu do preklica« so ga uporabljali, še preden je beseda prešla v splošno rabo. V novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pod pridevnikom prekaren danes zapisano: »nanašajoč se na negotovo, navadno slabo plačano, začasno zaposlitev«.
Prekarne, atipične, nestandardne, fleksibilne ali negotove oblike dela profesorica na Fakulteti za socialno delo in Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Barbara Kresal razlaga kot »oblike dela, ki v eni ali več značilnostih odstopajo od tako imenovane tipične pogodbe o zaposlitvi, ki je opredeljena za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, po kateri se delo opravlja neposredno za delodajalca, po njegovih navodilih in pod njegovim vodstvom ter v prostorih oziroma na deloviščih delodajalca«. In čeprav politiki in gospodarstveniki ponavljajo, da jih je treba uvajati, ker da je slovenski trg dela rigiden, Kresalova to zanika. Ta je po njenem mnenju že zdaj »zelo fleksibilen«.
Varno prožni?
Čeprav slovenska vlada po eni strani poudarja, da je v času velike brezposelnosti treba spodbujati prehajanje iz bolj fleksibilnih oblik dela v zaposlitve za nedoločen čas, po drugi strani pravi, da je nujno treba spodbujati vse vrste zaposlovanja. »Prednost bo imelo razvijanje koncepta varne prožnosti, kar bo podjetjem omogočilo učinkovitejše prilagajanje razmeram na trgu.« Da bi, kot pravijo, zmanjšali »togost delovne zakonodaje«, so leta 2013 spremenili zakona o delovnih razmerjih in urejanju trga dela. Cilj, kot nadaljujejo, je še vedno »poenotenje vseh vrst zaposlitvenih razmerij, predvsem glede plačevanja prispevkov in pogojev prekinitve (odpovedni roki in odpravnine)«.
Učinek zadnjih zakonskih sprememb, kot v zadnjem poročilu o razvoju ugotavljajo v Uradu RS za makroekonomske analize in razvoj, je sicer še zelo nejasen, hkrati oceno otežuje nadaljnje zmanjševanje povpraševanja po delovni sili, podatki za konec leta 2013 pa kažejo, da so delodajalci pogosteje uporabili druge oblike dela, nižji pa je bil delež zaposlenih v delovnem razmerju. Da je trg dela »leta 2013 postal prožnejši«, ugotavljajo na statističnem uradu: »Po eni strani se je povečalo število oseb z bolj negotovimi delovnimi mesti, po drugi pa se je zmanjšalo število oseb z varnejšimi, bolj zanesljivimi delovnimi mesti.«
Pot v revščino
Da so atipične ali negotove oblike dela vse pogosteje eden od dejavnikov, ki delavca izpostavljajo večjemu tveganju revščine, pa opozarjajo avtorice knjige Revščina zaposlenih. Če je pred desetimi leti pod pragom revščine živelo 13 odstotkov samozaposlenih v Sloveniji, jih danes že skoraj tretjina. Več kot deset tisoč je bilo lani takih, ki niso imeli plačanih prispevkov, zato so jim bile zadržane pravice iz obveznega zavarovanja. Med njimi je bilo največ samostojnih podjetnikov. Po evidenci zavoda za zdravstveno zavarovanje jih okoli petnajst odstotkov že več kot leto dni ni plačalo prispevkov, zato so upravičeni zgolj do nujne medicinske pomoči. Leta 2011 je bilo takih skoraj pol manj. Avtorji prispevka Migracije in prekarnost ugotavljajo, da agencijsko delo kot atipična oblika opravljanja dela sicer pomeni možnost zaposlitve, a se ta kaže kot veriženje kratkotrajnih pogodb in umanjkanje pridobivanja dodatnih delovnih izkušenj, zato je delavec hitro ujet v trajno negotovo obliko dela, iz katere ni izhoda.
Britanski ekonomist Guy Standing v knjigi Prekariat: Novi nevarni razred opozarja, da se stabilna identiteta posameznika lahko razvije le v predvidljivem in varnem okolju, prekarni delavci pa so izpostavljeni nenehni negotovosti in tesnobi. Solidarnost med delavci se je, kot piše, s pojavom prekarnih zaposlitev močno zamajala, saj je tradicionalno solidarnost nadomestila neoliberalna tekmovalnost.
Na Evropskem sindikalnem inštitutu (ETUI) ugotavljajo, da je zadnja gospodarska kriza še posebno vplivala na atipične oblike dela in delavce, ki jih opravljajo, spravila v še bolj negotov položaj. Tisti, ki že pred krizo niso imeli varne zaposlitve, so jo zdaj izgubili med prvimi, hkrati pa je tudi vse več novih delovnih mest negotovih. V ETUI ocenjujejo, da se je še posebno v času krize pozabilo na evropske zaveze o dostojnem delu.
Da pa se je na to pozabljajo že pred letom 2008, kaže poročilo skupine strokovnjakov pod vodstvom francoskega pravnika Alaina Supiota, ki je po naročilu evropske komisije raziskovala nove oblike dela v devetdesetih letih. Že takrat je zaznala skrb vzbujajoč trend povečevanja zaposlitev, ki se selijo iz delovnopravne zakonodaje v civilno pravo. Evropski komisiji je skupina zato priporočila, da morajo države članice »dosledno prenesti navidezno samozaposlene med delavce« in »samozaposlenim dodeliti pravi zaposlitveni status, ki jim bo zagotavljal pravno varnost«. V evropski komisiji v poznejših dokumentih in zavezah – prav nasprotno od Supiotovih priporočil – poudarjajo, da se ne sme zavreti prožnosti trga dela. Tudi lizbonska pogodba kot najpomembnejši strateški dokument EU govori o pomenu »učinkovitih trgov dela« in kot prvi ukrep na tej poti navaja prav nujnost fleksibilizacije delovnih razmerij.
Podjetniki samih sebe
Kako pa prekarno delo razumejo tisti, ki ga opravljajo? Breda, ki je že več let samostojna novinarka, pravi, da je to oblika dela prihodnosti, ki je hkrati že sedanjost. Prepričana je, da »bomo vsi postali podjetniki samih sebe, na 'minimalcih' in brez pravic«. Urban, ki je elektrotehnik in si je status samostojnega podjetnika uredil v devetdesetih, ko je izgubil službo, zdaj pa že nekaj let komaj shaja iz meseca v mesec, je prepričan, da bi moralo biti prekarno delo prepovedano z zakonom, ker »pomeni suženjstvo«. Sicer mu je, kot pravi, vseeno, kako se ga poimenuje, saj da »življenje vsakega tolče na drug način«.
Da gre za »vsakršno negotovo delo, v katerem ima delojemalec izrazito malo pravic, mora pa biti skrajno fleksibilen«, meni Anja, ki ima enajst let status samozaposlene v kulturi. »V širšem pomenu je prekarizacija seveda samoohranitveni odgovor kapitala oziroma kapitalistične države, ki z žrtvovanjem predvsem mladih generacij prikrivata – bolj sebi kakor nam – brezizhodnost strukturne brezposelnosti kot simptoma krize iztrošene blagovne forme.«
Da so padle vse omejitve, ki jih je nekoč imel kapitalistični sistem, ujet v državah, je v enem od intervjujev pred leti dejal zdaj že pokojni nemški sociolog Ulrich Beck, avtor koncepta družbe tveganja. Današnji svet, v katerem je delo postalo negotovo, je poimenoval »krasni novi svet dela«.
