Tiskane izdaje
Kope – Trideset priponk z napisom »prostovoljec« že od konca septembra, ko je občina Slovenj Gradec dobila od vlade soglasje, da tako rekoč čez noč pripravi ponujene namestitvene kapacitete za begunce v Partizanskem domu na Kopah, nedotaknjene ležijo na mizi v recepciji doma. Si jih bodo prostovoljci sploh kdaj nadeli? Boris Raj, vodja tega začasnega begunskega centra, pravi, da se bo to gotovo zgodilo. Vprašanje je le, kdaj.
Partizanka, kot domačini krajše rečejo domu, stoji na 1443 metrih nadmorske višine in je v občinski lasti. Maja je dom po petih letih zapustil zadnji najemnik, občinski javni zavod Spotur, ki je streljaj od štirisedežnice Kaštivnik zaradi velikih obratovalnih stroškov že dalj časa le životaril. Od pomladi do jeseni praga doma ni prestopil nihče, vse do slovenjgraškega občinskega praznika, v soboto 19. septembra, ko je župan Andrej Čas prejel klic iz Ljubljane, da notranje ministrstvo z veseljem sprejema njihovo ponudbo za namestitev beguncev in prosi za njihov takojšen sprejem.
Župan Čas je okoli sebe zbral najožje sodelavce in se kljub prazničnemu vzdušju v mestu takoj lotil dela na Partizanki. Že prvega dne je na pomoč prihitelo 16 prostovoljcev. Za vodjo začasnega begunskega centra je imenoval občinskega svetnika in upokojenega policista, izkušenega operativca Borisa Raja.
Zakurili bi krušno peč
Očistili so vse sobe in sanitarije, postlali 73 ležišč, kopalnice pa založili z najnujnejšimi higienskimi pripomočki. V več mesecih nastajajočo umazanijo so odstranili tudi z oken. Največji problem sta bila oporečna voda v pipah in prazna cisterna za gorivo. »Če bi begunci prišli na Kope že dan po tem, ko smo bili obveščeni, bi jim zakurili krušno peč. Gorivo nam namreč niso mogli dostaviti prej kot v ponedeljek,« je razložil Raj. S pomočjo delavcev Javno komunalnega podjetja Slovenj Gradec so hitro rešili tudi probleme z vodo in čakali, kdaj bodo dobili obvestilo, da so begunci vendarle na poti na Kope.
Pa se to ni zgodilo. Ne v nedeljo, ne v ponedeljek in ne v dneh, ki so sledila. Raj in njegova ekipa je tako dobila še več časa za razmislek o podrobnostih. V jedilnici so na steno obesili velik napis Dobrodošli v arabščini, na veliko mizo ob krušni peči pa za otroke nastavili lončke z barvicami in nekaj papirja, po katerem bodo lahko risali.
Spisali so hišna pravila, in sicer da bo zajtrk med 7. in 9. uro, kosilo točno opoldne, večerja pa med 18. in 20. uro. »Prostovoljci jim bodo na razpolago ves čas. Dopoldanska ekipa bo zanje skrbela od 7. do 15. ure, nato bodo prevzeli njihove obveznosti popoldanci. Ob prihodu jim bomo razdelili suhe pakete hrane, ki nam jih bo dostavil Rdeči križ in so pripravljeni skladno z njihovimi potrebami in verskim prepričanjem. Mi jim bomo v domu zagotavljali tople napitke; torej kavo ali čaj, morda mleko za otroke, kar bodo pač želeli,« razlaga Raj. Načrt je, da bodo beguncem prva dva dni vozili hrano iz doline, potem pa, če se bo pokazalo, da bodo ostali dlje, aktivirali kuhinjo v domu.
Do avtobusa 17 kilometrov
Ekipa je mislila na vse. Ob prihodu beguncev, ki jih bo na Kope pospremila policijska patrulja, jih bo čakala zdravniška ekipa. »Posebno skrb bomo namenili otrokom. Če bo vreme lepo, se bodo lahko igrali zunaj,« pravi Raj in poudari, da je tudi sam tako kot številni drugi, ki so v tej zgodbi priskočili na pomoč, prostovoljec. »To delam zato, ker mislim, da je tako prav,« je poudaril sogovornik, ki je izmeril tudi pot do avtobusne postaje v dolino. »Do tja je natančno 17 kilometrov.«
Boris Raj in 55 ljudi, ki so pripravljeni kadar koli priskočiti na pomoč, pa niso edini, ki bodo beguncem – če bodo prišli – izkazali dobrodošlico. V najboljši luči se želijo predstaviti tudi gozdarji, ki bodo pred domom podrli nekaj suhih dreves in obiskovalcem odprli pogled proti Avstriji, ki se jo lahko s Partizanke skoraj dotakneš z roko. Vest o tem, da so blizu avstrijske meje, utegne begunce – tako vsaj menijo bodoči gostitelji – še dodatno pomiriti.
