Tiskane izdaje
Nekaj mesecev po tem, ko so novinarji mednarodne novinarske organizacije Organized Crime and Corruption Reporting Project (OCCRP) razkrili rusko pralnico denarja, v okviru katere se je prek slamnatih podjetij iz davčnih oaz v Evropo steklo slabih 20 milijard evrov, so na podlagi podatkov danskega časopisa Berlingske in v sodelovanju z OCCRP razkrili zgodbo o novi pralnici denarja.
Sledi za 2,5 milijarde evrov, ki so se med letoma 2012 in 2014 stekle v EU, vodijo tokrat proti samemu vrhu politične piramide Azerbajdžana, do avtokratskega predsednika Ilhama Alijeva in njegove družine.
Med prejemniki sredstev iz štirih slamnatih podjetij, za lastniki katerih se razpreda mreža povezav, ki so na ta ali oni način imeli poslovne ali osebne stike z družino Alijev, so številna evropska podjetja, novinarji in celo politiki.
Zmago Jelinčič Plemeniti, prevajalec?
Nemški politik in nekdanji parlamentarec Eduard Lintner, ki je leta 2012 kot zunanji opazovalec nadzoroval azerbajdžanske predsedniške volitve, je z 19 nakazili postal bogatejši za 891.000 evrov, medtem ko je njegov italijanski kolega Luca Volonte prejel 1,89 milijona evrov.
Med prejemniki sredstev je tudi prvak Slovenske nacionalne stranke (SNS) in potencialni kandidat na jesenskih predsedniških volitvah Zmago Jelinčič Plemeniti, čigar premoženje je bilo po nakazilu iz podjetja Metastar Invest iz Velike Britanije oplemeniteno s slabimi 32.000 dolarji (25.000 evri).
Metastar Invest je eno od štirih ključnih podjetij azerbajdžanske pralnice denarja. Vsa štiri so registrirana v Veliki Britaniji, kjer so njihovi predstavniki navedli britanske naslove, medtem ko so ob odprtju računov v estonski izpostavi Danske Bank navedli azerbajdžanske naslove. Preiskovanje novinarjev je pokazalo, da so njihovi domnevni dejanski lastniki najverjetneje zgolj slamnati možje. Metastar Invest je nakazal denar tudi nekdanjemu italijanskemu evroposlancu in vodji Evropske ljudske stranke v Svetu Evrope, Luci Volonteju.
Jelinčič v telefonskem pogovoru ni bil gostobeseden. Politik, ki v pregovarjanju s političnimi nasprotniki nemalokrat postreže z neprijetnostmi iz preteklosti, je tokrat imel presenetljivo kratek spomin. »To je bilo tako dolgo nazaj, ne spomnim se natančnega zneska, ne podjetja, ki je denar nakazalo,« je dejal. Po podatkih, ki smo jih pridobili v sodelovanju s časnikom Berlingske, OCCRP in drugimi partnerji, je bilo nakazilo Jelinčiču izvedeno 30. julija 2012, torej pred komaj petimi leti. Ni sicer jasno, ali se zneski, ki dosegajo dvakratnik povprečne letne slovenske neto plače, redno stekajo na Jelinčičev račun, da se vseh težko spomni.
Za transakcijo naj bi v njegovem imenu skrbela odvetniška pisarna FMMS. Peter Fašun, partner v FMMS in Jelinčičev zastopnik v nekaterih zadevah, se je v nasprotju z Jelinčičem nakazila takoj spomnil: »Denar je prišel na fiduciarni račun, kar je tudi običajno, ko je nakazilo za stranko in ne za naše podjetje.« O nakazilu iz davčne oaze so menda spraševali tudi že organi pregona, a po Fašunovih trditvah nepravilnosti niso našli.
Fantomska knjiga
»Vse je čisto,« je zagotovil Jelinčič in pojasnil, da je dobil plačilo za ruski prevod knjige Ukana, slovenskega avtorja Toneta Svetine. Ko smo ga vprašali, kje in kdaj je bila knjiga izdana, je odvrnil: »Me ne zanima, opravil sem svojo vlogo.« In za to je bil tudi dobro plačan. Po besedah vira iz prevajalske dejavnosti naj bi takšen prevod naročnika stal največ od 2500 do 3000 evrov, medtem ko je Jelinčič, prevedeno v današnje evre, prejel skoraj desetkrat več.
Pri tem ne moremo še mimo dveh dejstev. Prvič, prevod je, kot kaže, izginil z obličja Zemlje. Zadnji ruski prevod Ukane je po evidencah Cobissa iz davnega leta 1979. Več sreče nismo imeli niti z brskanjem po ruskih spletnih knjižnicah niti z iskanjem prevoda po naslovu, avtorju ali prevajalcu. Tako kot v Sloveniji je tudi tam po dostopnih podatkih na voljo le prevod Ukane iz leta 1979.
In drugič, ruščina je prvi jezik za zgolj 150.000 Azerbajdžancev, ki predstavljajo komaj 1,6 odstotka celotne populacije nekdanje Sovjetske republike, preostali govorijo azerbajdžanski jezik, ki je bolj podoben turščini. Kljub temu dopuščamo možnost, da je bil prevod objavljen v Azerbajdžanu, kjer nam zanesljive zbirke knjižničnih podatkov niso bile dostopne.
Briljantni Alijev, podjetni Plemeniti
Ukana verjetno ni prvi azerbajdžanski posel Jelinčiča, ki je bil še kot poslanec osem let član Skupine prijateljstva z Azerbajdžanom, kot so potrdili v državnem zboru. Na spletišču RTV SLO so leta 2008 povzemali njegove besede, češ da bo iztržil tri milijone evrov iz posla z Azerbajdžanom, kamor je prodal licenco za svoje farmacevtske izdelke. V enem od intervjujev, objavljenem v Delu, se je pohvalil, da bi iz te države lahko pripeljal milijardo evrov investicij.
Vse to kaže, da ima Jelinčič – oziroma vsaj misli, da ima – dobre odnose z azerbajdžansko elito. Podobno kot Lintner je bil tudi že nadzornik azerbajdžanskih volitev, pri katerih ni videl posebnosti. Leta 2011 je dvomil o poročilu Amnesty International, češ da v Azerbajdžanu ni videl politične tiranije. Povrhu je azerbajdžanski avtokratski predsednik Alijev leta 2013 na svoji spletni strani objavil Jelinčičevo čestitko za »briljantno zmago« na volitvah. Na facebooku je Jelinčič objavil fotografije izleta s predsedniškim helikopterjem.
Prevoz s predsedniškim helikopterjem v Azerbajdžanu z delegacijo AWEU (Vir: Facebook)
Ne nazadnje je po lastnih besedah kot zbiratelj orožja tamkajšnji vladi podaril brzostrelko narodnega heroja Mehdija Husejnzadeja s partizanskim imenom Mihajlo. To so nam potrdili v temu heroju posvečenemu muzeju v slovenskem Šempasu. Husejnzade se je boril na več frontah druge svetovne vojne, menda tudi ob boku Jelinčičevega očeta, preden je leta 1944 padel v Vitovljah.
Na spisku tudi podjetja
Poleg Jelinčiča so prek četverice slamnatih podjetij v davčnih oazah prejemala nakazila tudi nekatera podjetja. V dveh letih so prejela skoraj za milijon dolarjev nakazil. Toda po naših ocenah so vsa podjetja, ki so prejela denar iz azerbajdžanske pralnice, dejansko opravljala storitve ali pa prodajala blago.
Jožica Rejec, direktorica Domela, ki je iz davčne oaze prejela malo več kot 92.000 dolarjev, je pojasnila, da je bilo nakazilo plačilo elektromotorjev, dobavljenih v Iran. V Hidrii IMP Klima, ki je med tem leta 2015 dobila novega lastnika, so med letoma 2012 in 2014 poslovali z Azerbajdžanom. »Od tam smo prejeli več plačil za prodane izdelke,« so pojasnili v Hidrii, kjer pravijo, da je skupaj 90.500 dolarjev nakazil zanemarljiva vsota v primerjavi s takratnimi celotnimi prihodki skupine v višini 260 milijonov evrov.
Največ denarja iz »azerbajdžanske pralnice« je prejelo podjetje Juren, in sicer skoraj 600.000 dolarjev. Direktor Igor Juren je za Delo dejal, da so v letih visokih cen nafte – Azerbajdžan je bogat s plinom in nafto – veliko sodelovali s tamkajšnjimi partnerji. »Delali smo in še delamo inženiring za klimatske naprave,« je pojasnil Juren.
V podjetju BO.Consulting, ki je prejelo dobrih 34.000 dolarjev, so vsa sredstva prejeli na podlagi sodelovanja z enim podjetjem iz Azerbajdžana. »Dobavljali smo lepljence iz slovenskega lesa ter druge materiale za izdelavo stavbnega pohištva,« je pojasnila direktorica Romana Bohinc.
Podobna je tudi zgodba Belinke Perkemije, ki je del skupine Helios: »Leta 2012 smo sodelovali z agentom v Nemčiji, ki je naše proizvode detergentske industrije prodajal tudi na trg Azerbajdžana.« Pri tem so dodali, da je plačilo – prejeli so skupaj malo več kot 76.000 dolarjev – nekaterih proizvodov prišlo iz podjetja Metastar Invest. Ker NLB pri tem ni izvedla nikakršnega opozorila ali blokade nakazila, podjetja niso preverjali.
