Tiskane izdaje
Uredba o oskrbi s pitno pravi, da mora biti z javnim vodovodom oskrbovano območje s 50 ali več prebivalci oziroma v primeru, če vodovod oskrbuje tudi javne objekte. Po podatkih NIJZ je v Sloveniji 583 oskrbovanih območij med 50 in 500 uporabniki (skupaj približno 100.000 prebivalcev), kjer pa vodovode upravljajo vaške skupnosti ali vaški odbori. Število se iz leta v leto zmanjšuje zaradi priključevanja na večje sisteme.
V Cerknem uporniki uspešni
Prenos vodovoda na javno službo, ki jo za občine praviloma izvajajo komunale, je pogosto problematičen in dolgotrajen. Leta 2009 je okoljska inšpekcija cerkljanski občini odredila prevzem vodovoda v Dolenjih Novakih, kjer je odkrila mikrobiološko oporečno pitno vodo. Ko je leta 2012 lokalna skupnost zahtevala ključe objekta, je sledil upor zaradi napovedane uporabe klorifikatorja. Čeprav je v vasi tudi osnovna šola, občina vodovoda še nima v lasti. »Delamo na tem, da bi kmalu prešel v našo last in nadzor. Ves čas prejemamo tudi odločbe inšpekcije, da moramo to storiti,« je priznal cerkljanski župan Jurij Kavčič.
Upravljanje manjših vodovodov je zelo različno, ugotavlja direktor Komunale Tolmin Berti Rutar. V Gabrjah pri Tolminu so krajani sami zgradili nov vodni zbiralnik in pred tem posodobili omrežje, vendar bi morala vodovod po uredbi zaradi števila prebivalcev in novonastalega turističnega kampa prevzeti občina. »Dokler ne bodo drugi pritiskali na nas, mi v to ne bomo drezali. Če je izvir vode v takšnih sistemih dober, je možnost prisotnosti bakterij manjša. Bi pa inšpektor ob vsakem deževju zasledil njihovo prisotnost, saj so praviloma izviri precej površinski. Brez kloriranja in zgolj z UV svetilkami učinkov ne bo,« je povedal Rutar, ki se med drugim sprašuje, ali takšni vodovodi plačujejo državi vodna povračila: »Javni jih plačujemo.«
Onesnaževanje z iztrebki
Na NIJZ ugotavljajo, da je voda v samoupravljanih vodovodih občasno ali celo stalno onesnažena s človeškimi in/ali živalskimi iztrebki. »Prebivalci, ki pijejo vodo na teh območjih, so izpostavljeni povečanemu tveganju za širitev črevesnih nalezljivih bolezni. Takšna voda ni varna za uporabnika in jo je treba pred uporabo za pitje ali pripravo hrane prekuhati, kar je precej problematično.
Na splošno ti ukrepi niso zadostni za zmanjšanje nadaljnjega tveganja na minimalno vrednost, saj ne prispevajo k izboljšanju kakovosti pitne vode,« je pojasnila Bonia Miljavac z inštituta, ki kot možno rešitev vidi priključitev na večje vodovodne sisteme z ustrezno pripravo vode in strokovno usposobljenim upravljavcem ali ureditev malih vodovodov po enakih merilih. »Poleg tega za okoli 140.000 prebivalcev Slovenije ni podatkov o kakovosti pitne vode, ker se s pitno vodo oskrbujejo iz lastnih vodnih virov,« je dodala.
Republiški zdravstveni inšpektorat ugotavlja, da je upravljanje majhnih sistemov pogosto neprofesionalno in da se za dezinfekcijo pitne vode uporablja sredstva, ki pri nas niso registrirana za ta namen. Dodatno tveganje za neustrezno upravljanje z majhnim sistemom je večji vpliv posameznikov, ki na različne načine preprečujejo vzpostavitev ustrezne priprave vode, češ da so metode, kot je kloriranje, škodljive za zdravje. »Taki posamezniki ovirajo dostop do objektov, tako da zamenjajo ključavnice. Poznamo primere, ko upravljavci sicer želijo zagotoviti zdravstveno ustrezno pitno vodo z dezinfekcijo na podlagi klorovih preparatov, uporabniki pa temu odločno nasprotujejo oziroma zahtevajo dražje načine dezinfekcije, ki pa niso primerni zaradi značilnosti vodnega vira ali slabega stanja omrežja,« pravijo na inšpektoratu.
