Tiskane izdaje
Ljutomer - Dvanajst bioplinarnam, ki so jih od skupaj 25 pri nas v zadnjih letih zgradili v poljedeljsko in živinorejsko razvitem Pomurju in Podravju, moč usiha zaradi suše in propadanja kmetij, pravi Marjan Kolar iz Keter Organice.
Ker surovin za rastlinsko biomaso zmanjkuje, si lastniki bioplinarn ne morejo več obetati velikih donosov. Spremembe na področju delovanja bioplinarn napoveduje tudi novi kmetijski minister Dejan Židan.
Bioplinarne so bile v severovzhodnem delu države še dve leti nazaj draga, a donosna naložba, ostanek investicijskega vala je nastajajoča, dva gigavatna in 12 milijonov evrov vredna bioplinarna v Lendavi, zelo verjetno zadnja te vrste na tem koncu države.
Marjan Kolar, prokurist štiri-megavatne bioplinske elektrarne v Bučečovcih, lastnik eno-megavatne v Logarovcih in soinvestitor nastajajoče v Lendavi (odprli jo bodo predvidoma maja) za ne ravno rožnate čase za bioplinarne krivi državo, ki dopušča propadanje kmetij, in lansko sušo, zaradi katere so po njegovem rastlinske surovine za skoraj stoodstotkov dražje:
»Kmetij, usmerjenih pretežno v prašičerejo, se je zaprlo na tisoče. Za koga naj potem kmet prideluje koruzo?« A glede na »slovenske zaveze EU na področju obnovljivih virov« črnih časov za bioplinarne ne napoveduje: »Zeleno energijo potrebujemo in ko bodo v državi na tem področju postavljene prave smernice, ko se bomo začeli ukvarjati z realnimi težavami, se bo tudi življenje bioplinarn izboljšalo«. Čeprav naši viri pravijo, da njegova bioplinarna v Bučečovcih zadnje dni stoji, sam pravi, da obratuje s 75-odstotno močjo.
Židan: Spremeniti je treba strategija obnovljivih virov
»Velika napaka je, da so pri nas bioplinarne samostojni subjekti, in ne le dodatni vir zaslužka ljudem, vezanim na kmetijo, kakršen je bil po zgledu Bavarcev njihov namen,« je za Delo povedal kmetijski minister Dejan Židan. Prepričan je, da se mora »strategija obnovljivih virov takoj spremeniti in da mora biti prehrambena varnost naroda pred energetsko«.
V katero smer bi lahko šle spremembe, ki jih napoveduje Židan, pove odgovor službe za odnose z javnostmi z njegovega ministrstva: »V bioplinski reaktor ne sodijo pridelki, ki se primarno uporabljajo za hrano ljudi ali živali. Tja sodijo v prvi vrsti gnojevka in stranski organski produkti«.
A, če se vrnemo h Kolarjevi bioplinarni, tam prav gnojevka predstavlja glavno jabolko spora. Kolar, kot zatrjujejo na ljutomerski upravni enoti, pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja gnojevke ni navedel kot vhodno surovino, pa tudi lokalni skupnosti je z pri notarju overjeno obljubo zajamčil, da je ne bodo uporabljali kot vhodno surovino.
Pa jo kljub temu je, zaradi česar je inšpektorica za okolje lani opravila štiri izredne preglede, inšpekcijski postopek pa še poteka. Kolar je zato lansko jesen na ARSO podal vlogo za pridobitev dovoljenja, glede na to, da so nam na okoljskem ministrstvu razložili, da njegova bioelektrarna ne potrebuje presoje vplivov na okolje (»ker ne presega praga obveznosti presoje«), pa bo dovoljenje za uporabo gnojevke kljub protestom lokalne skupnosti naposled vendarle dobil. Bo dovoljenje ustavilo trud lokalne skupnosti? Pravijo, da ne.
