V Ljubljani so bile vselej kakšne demonstracije, kar posredno pomeni, da je mesto vitalno. Ustvarjajoče. Vedno pa me je motil pojem »demonstracije«: Gre za stratos demonov ali za stratos demosa, ljudstva?
V Ljubljani so bile vselej kakšne demonstracije, kar posredno pomeni, da je mesto vitalno. Ustvarjajoče. Vedno pa me je motil pojem »demonstracije«: Gre za stratos demonov ali za stratos demosa, ljudstva? Mimogrede: nihče se ne bi niti ubadal s tem, če se ne bi v novodobni zgodovini dogajali demoni, ljudstvo in še vse drugo hkrati. Pač mineštra.
Te dni doživljamo nov naval »delavskega razreda« na metropolo, kar naj bi lahko bilo oboje: jeza ljudstva ali jeza demonov. In prepričani smo, da ga ni v slovenski politiki, ki bi to znal absolutno razločiti. Zbeganost je tolikšna, da se ne vidi več niti preko tretjega hriba; kaj je naprej in kaj nazaj?
Če se vrnemo k de(mon)stracijam, je pravzaprav mogoče vse naokoli. Pri slovenskih zagotovo ni kakih prišepetalcev iz demonskega zakulisja (tu se je treba domisliti tistega: svet demonov si ji omislil Boga in mu naročil, naj naredi Svet.), gotovo pa je, da je ta demokracija samouničujoča. Tega Bučar v ustavi ni predvidel.
Slovenija se še vedno (politično) ne zna ločevati na logos, demos, stratos ... Nima svoje natančne politične govorice.
Zadnje sindikalne »demonstracije« so to potrdile - vemo, da se nekaj dodaja, vendar se tega ne da natančno politično izpovedati. Ali naj demonstriramo ali potihem počakamo! Smo na strani ali nismo? Dogajajo se pomembne reči, ki jih morda niti ne opažamo; kriza, ki je kriza vseh, je pravzaprav velikanski paravan za nesposobno slovensko politiko, nesposobno česar koli, vsega skupaj.
V tej mali državi smo se prisiljeni ukvarjati drug z drugim - v to bednost so nas spravili! In kaj zdaj? Najprej je treba temeljito prepihati osončje t. i. menedžerjev, najbolj škodljive zvrsti, ki se zajedla v to deželo šentflorjansko. Potem so tu politikantske klike. Ko hočeš očistiti pločnik, so za to pač potrebne neke kemikalije. V New Yorku imajo za takšne reči posebne »tarče«: ko samega sebe izpljuneš iz podzemne železnice, v tarčo izpljuneš tudi tisto, kar žvečiš med zobmi.
Stratos demonov ali stratos ljudstva? Tu si Slovenci nikoli nismo uspeli dovolj intelektualno pomagati, da bi vedeli natančno, pri čem smo. Bilo je jasno, da smo pri enem in drugem hkrati, pri stratosu enega in drugega. So demonstracije v Ljubljani demos ali stratos? Vsi se vprašujemo, kaj se s to družbo pravzaprav dogaja. Čeprav velja za eno najuspešnejših, je sama v sebi globoko v krizi. Kam naprej?
V tem trenutku smo vsi v nekem ambivalentnem položaju: v uživanju potrošništva in hkrati v doživljanju socialne krize. Slovenija je nenavadna. Je izjemno uspešna, ob enem pa izjemno ranljiva.
Demonstracije so v Sloveniji vselej nepomemben in hkrati zelo čvrst dogodek. Saj vemo za tiste na Zaloški cesti. Menda sedemindvajset mrtvih.
Kam umestiti sobotne demonstracije v prestolnici? Se vse to dogaja še vedno v okvirih nekega delavskega gibanja, ki smo ga tako rekoč že pozabili, ali gre za nekakšen jogging sodobnega srednjega razreda, ki ostaja brez služb in perspektive. Vse skupaj ostaja nejasno. Ni več delavskega razreda. Ni več Marxa. Ni več buržoazije s cilindri na glavah, ni več ...
Napisati bo treba nov Kapital.
Demonstracije, zlasti tiste v Ljubljani, so čudna reč. Nekdaj, v šestdesetih, se je demonstriralo za svobodo in podobne neumnosti, zdaj pa zgolj za človekovo preživetje. Smo napredovali ali nazadovali?
Iz NeDela