Za humanitarno pomoč prosi vse več ljudi, ki imajo delo

Ljubljana - »Več kot 60 odstotkov ljudi, ki pri nas prosi za humanitarno pomoč, ima neko obliko dela,« je Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje opozorila na nov obraz revščine pri nas - v zadnjem letu se na njih obrača vse več zaposlenih, ki s svojimi dohodki ne morejo preživljati družine.

»Obračam se na vas, če mi lahko pomagate v moji brezizhodni situaciji. Sem mama dveh šoloobveznih otrok, sem brezposlena in kljub izobrazbi ne dobim službe. S socialno pomočjo in otroškimi dodatki zelo težko shajamo. Če nam boste lahko pomagali s hrano ali čemerkoli, bomo izjemno hvaležni.« To je izsek enega od pisem, kakršnih pri ZPM Ljubljana Moste Polje prejmejo po več deset vsak mesec. Pred približno enim letom so začeli opažati, da poleg brezposelnih, vse bolj množično na njihova vrata trka vse več ljudi, ki delo imajo. »Za pomoč zaprošajo starši z rednimi zaposlitvami, ki prejemajo minimalno ali celo nižje plačilo za opravljeno delo. Opažamo stisko med prekarnimi delavci in podjetniki ali obrtniki, ki za opravljeno delo plačila ne prejmejo pravočasno ali pa je to prenizko, da bi zmogli poravnati stroške do države. Pomoč vedno bolj iščejo tudi višje ali visoko izobraženi ljudje, ki zaradi nenadne izgube zaposlitve ne zmorejo preživeti,« je opisala Anita Ogulin.

Po njenem mnenju so številke, da je stopnja tveganja revščine pri nas 14,3-odstotna, kar pomeni približno 287.000 oseb, »čista statistika« in je dejansko stanje bistveno slabše, kakor kažejo podatki. Družine z minimalnimi plačami in šoloobveznimi otroki »padejo skozi« pri teh številkah in pri socialnih transferjih, tako, da so prepuščeni sami sebi.

Eden od problemov, ki jih zaznavajo pri zaposlenih v finančni stiski je, da zaradi hude stigme revščine zelo pozno zaprosijo za pomoč. »Če bi v okolju, kjer živijo, priznali, da s svojimi dohodki ne morejo preživeti, se to šteje kot njihov poraz. Zato se socialno izključujejo in otroke učijo, naj svoje stiske ne povedo navzven. Ponavadi se obrnejo na nas, ko je situacija že tako kritična, da jim preti izguba strehe nad glavo in številne izvršbe,« je dejala predsednica ZPM Moste Polje.

Prepričana je, da so nujne sistemske spremembe: »Najprej bi predlagala državi, da ustanovi nek poroštveni sklad za družine v stiski, v katero so jih privedle nenadne okoliščine. Poroštveni sklad bi družini, ki ne zmore sama, pomagal največ do treh let s plačili položnic, hkrati pa bi jo obvezal, da tudi sama išče rešitve. Zelo pomembna je aktivacija ljudi. Takoj, ko nastane brezdelje, človeka pahne v nepredstavljivo duševno stanje. Istočasno s transferji bi morali posamezniku omogočiti neko obliko angažiranja, prek javnih del ali karkoli drugega, samo da ga obdržijo aktivnega, da ne pade v depresije.« Opozorila pa je še na en vidik. »Šolski sistem nalaga ogromne obremenitve staršem, šola se je preselila v domove. Večina staršev, ki ne zmore poskrbeti za preživetje, ni sposobnih podpirati otrok pri teh nalogah. S tem se povzroča segregacija v šoli. Potrebni so sistemski premiki, povezovanje vseh sektorjev države, da bi pomagali ljudem stopiti en korak bližje svojemu dostojanstvu,« pristojne poziva Anita Ogulin.