Tiskane izdaje
Več kot 3880 mladoletnikov prejema nadomestilo preživnine iz preživninskega sklada, ker eden od staršev ne izpolnjuje obveznosti do njih. A to še zdaleč ni pravi podatek, so prepričani poznavalci področja. Pri tem je preživnina v kar 854 primerih določena celo nižje kot 20 evrov.
»Neplačevanje preživnine se v zadnjih letih povečuje, velikokrat z opravičilom ali izgovorom, da zaradi gospodarske in finančne krize. Vendar v tej krizi ne živi samo preživninski zavezanec, ki je največkrat oče, ampak tudi preživninski zavezanec, ki je največkrat mati kot zakonita zastopnica oziroma otrok. In kljub tej krizi mora mati te otroke preživeti,« je kritična poslanka Eva Irgl, ki je prepričana, da je neplačevanje preživnine za lastnega otroka družbeno nesprejemljivo in zavržno dejanje. V imenu SDS je zato dala pobudo za parlamentarno obravnavo preživnine kot temeljne otrokove pravice in pozvala vse pristojne institucije, da pripomorejo k večji ozaveščenosti družbe in se zavzemajo za ničelno toleranco do neplačevanja preživnin. Včasih se posameznik znajde v stiski in ni sposoben poravnati svojih obveznosti, pogosto pa gre za nagajanje in izmikanje obveznostim, ki bi jih glede na premoženjsko stanje zmogli, meni poslanka.
Znesek kaže razmerje moči, ne pa potrebe otroka
Problem je večplasten, najbrž bi bilo celo ustrezneje reči, da gre za veliko problemov, povezanih s preživnino: od določanja višine, neenotne prakse centrov za socialno delo in sodišč ter tudi izterjave.
Po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je približno 45.000 mladoletnih upravičencev do preživnine. »Otrokom, katerih staršem je zveza razpadla, se v praksi življenjski standard precej zniža, tudi takrat, ko drugi od staršev plačuje preživnino. V enostarševskih družinah je stopnja revščine neprimerljivo višja, kot velja za druge vrste družin,« je opozorila Irglova.
»Večina družinskih sporov ob razvezi se poskuša rešiti s sporazumom ali mediacijo, kjer se oče in mati dogovorita o višini preživnine. Upam si trditi, da je v takšnih sporih ena stran pod velikim pritiskom, da privoli v zelo nizko preživnino samo zato, da bi se postopek končal. Za to nimam znanstvenih dokazov, a si to upam trditi, ker vidimo, kakšne višine sodišče potrjuje. Po mojem mnenju preživnina, ki znaša 40 ali 50 evrov, nikakor ne more biti v otrokovo korist,« meni Tone Dolčič, namestnik varuhinje človekovih pravic. Temu, da je znesek največkrat izraz razmerja moči med starši, pritrjujejo tudi nevladne organizacije. To je posebno problematično pri družinah, kjer je bilo navzoče nasilje.
Za 49 milijonov terjatev
Neplačevanje ali izmikanje plačevanju preživnine je kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporno kaznijo do treh let. Cilj takšnega določila kazenskega zakonika pa ni to, da bi moške, ki predstavljajo večino zavezancev, množično spravljali za zapahe, saj njihovi otroci od tega nimajo nič, temveč da bi izpolnjevali obveznosti. »Zelo veliko ovir je že po tem, ko imajo ljudje v rokah pravnomočno obsodbo za izvršbo,« je dejal Dolčič. Zavezanci svoje premoženje prepišejo na koga drugega, prejemajo plačila na roko ali na račune v tujini in tako uradno nimajo ničesar, kar bi država lahko obremenila.
Del tistih otrok, do katerih oče ali mati ne izpolnjuje obveznosti, dobiva nadomestilo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada. Po besedah njegovega direktorja Roberta Marolta je sklad v prvi polovici letošnjega leta izplačal 1.891.809 evrov za 3823 upravičencev, od tega 853.914 evrov, dobljenih z izterjavo od dolžnikov, ostalo pa iz proračuna. Sklad ima na sodišču odprtih 8992 izterjav. Njihova uspešnost je bila lani zgolj 58-odstotna, a kljub temu terjatve, ki jih ima sklad do neplačnikov, dosegajo skoraj 49 milijonov evrov.
Nadomestila preživnin znašajo od 72 evrov za otroke, mlajše od šest let, 79 evrov za otroke, stare do 14 let, do 94 evrov za otroke do 18 let. Do njih so ti upravičeni le, če njihov zastopnik, ki je praviloma mati, že prej proti neplačniku vloži izvršbo. Česar pa številne ženske, zlasti tiste, ki so bile žrtve nasilja v družini, ne storijo. Predvsem predstavniki nevladnih organizacij so zato prepričani, da nihče ne razpolaga s pravim podatkom, koliko je res neplačnikov.
Neskončne kalvarije izterjave
Eden od razlogov, zakaj se za izterjavo ne odločijo vse upnice, je zapletenost postopka. »Izvršbo je mogoče vložiti po tem, ko zavezanec tri mesece ni plačal. Tisti, ki se namenijo nagajati, nakažejo, denimo, vsak tretji mesec ali pa vsakič le polovico zneska, da proti njim ni mogoče vložiti izvršbe,« je na podlagi primerov iz prakse ponazoril Matic Munc iz svetovalnice Akcija.
»Na spletni strani vrhovnega sodišča je objavljen obrazec za izvršbo preživnine, ki naj bi vse skupaj poenostavil, se pa pogosto zatakne že pri alineji, kjer je treba napisati naslov dolžnika in številko njegovega transakcijskega računa. Koliko ljudi pa ve za številko računa nekoga, s katerim je, na primer, že osem let ločen? Tretja zadeva, na katero nihče ne opozori ljudi, pa je, da bodo stroške izvršbe in izvršitelja, če ga bodo obkljukali na obrazcu, če izvršba ne bo uspešna, morali kriti sami. Torej ne le, da ne bodo poplačani, ampak bodo s tem postopkom imeli še dodatne izdatke,« opozarja Munc.
