Tiskane izdaje
Brežice – »HE Brežice je pomembna z vidika zagotavljanja električne energije iz OVE,« je na začetku gradnje dejala Alenka Bratušek. Toda država lepim besedam premierke v praksi ne sledi in bo v obdobju 2005–2020 cilj povečanja proizvodnje hidroelektrarn s 4,1 teravatne ure na 5,1 izpolnila le polovično.
Če je Slovenija, preračunano na dolgoletno povprečje vodostaja slovenskih rek, leta 2012 s 4158 gigavatnimi urami električne energije za etapnim ciljem zaostajala le za odstotek, si bo do konca desetletja pritekla precej večji zaostanek.
»Proizvodnja električne energije v hidroelektrarnah bo leta 2020 med 4553 in 4674 gigavatnih ur,« za kar desetino manjšo proizvodnjo od načrtovane za leto 2020 (5121 gigavatnih ur) napovedujejo na ministrstvu za infrastrukturo.
»Do takrat bosta namreč zgrajeni le še HE Brežice in HE Mokrice,« pravi Bogdan Barbič, direktor Hidroelektrarn na spodnji Savi, lastnice spodnjesavske verige petih hidroelektrarn s predvideno proizvodnjo 700 gigavatnih ur električne energije.
»Projektiranje elektrarn na srednji Savi se resno sploh še ni začelo. Na Muri bi morda lahko do leta 2020 zgradili elektrarno z močjo od 20 do 30 megavatov, a izvedba je za okolje kočljiva,« o komaj 60-odstotni izkoriščenosti potenciala slovenskih rek pravi Barbič.
Slovenija se je v skladu z okoljsko direktivo EU, sprejeto leta 2009, zavezala, da bo delež obnovljivih virov v bruto končni rabi energije z izhodiščnih 16,2 odstotka leta 2005 do konca leta 2020 dvignila na 25 odstotkov.
Na podpodročju električne energije je cilj v akcijskem načrtu za obnovljive vire energije, ki ga je država potrdila leta 2010, ambiciozen – delež električne energije iz obnovljivih virov naj bi se z 28,5 odstotka leta 2005 povečal na 39,3 odstotka leta 2020. Ker hidroelektrarne proizvedejo okoli 90 odstotkov vse zelene električne energije v Sloveniji, omenjeni cilj verjetno ne bo dosežen.
»Bilance, ki upoštevajo zamik pri načrtovani gradnji hidroelektrarne, kažejo, da bo leta 2020 ta delež dosegel 38,3 odstotka,« pravijo na ministrstvu in priznavajo, da bo zaradi »precej odstopanj od projekcij« Slovenija leta 2015 v Bruselj morala poslati posodobljen akcijski načrt za obnovljive vire energije do leta 2020.
Ko bo končana spodnjesavska veriga, kar naj bi se ob rešitvi finančnih nejasnosti zgodilo konec leta 2018, bo imela največjo letno proizvodno rezervo srednja Sava – tisoč gigavatnih ur električne energije (GWh). Za projekt na srednji Savi je vlada marca sprejela sklep, da se bo umeščanje v prostor izvedlo z dvema prostorskima načrtoma; in sicer posebej za prve tri HE (Suhadol, Trbovlje, Renke) in skupaj za preostalih sedem ali manj od Litije do Medvod. Verigo, vredno 1,1 milijarde evrov, bi država po optimističnih projekcijah rada končala do leta 2034. Kljub Naturi 2000, ki na območju srednje Save varuje sulca, je okoljski minister Dejan Židan prepričan, da gradnja petih elektrarn ni sporna. Kot pravi, je možno v prostor umestiti še vsaj tri.
Proizvodnja majhnih HE upada
»Hidroenergija je pomemben in v energetski mešanici daleč največji obnovljivi vir energije (91 odstotkov vse električne energije iz OVE v letu 2012). Za energetsko tranzicijo v brezogljično družbo potrebujemo vse zaveznike, ki jih lahko dobimo. Hidroelektrane, razen ko predvidevajo obsežno uničenje okolja, spadajo med te zaveznike,« je dejal zastopnik za energetsko politiko pri Greenpeacu Dejan Savić. Meni, da bi bilo pri srednji Savi bolje od čakanja na idealno rešitev za vseh deset želenih elektrarn čim prej postaviti okoljsko manj sporne; tudi če bi to pomenilo, da bi bile pretočne in ne akumulacijske. Proizvodni potencial Mure, kjer je civilna družba pred desetletjema gradnjo že preprečila, je 700 GWh. Država je pred letom dni sprejela sklep o pripravi prostorskega načrta za HE Hrastje-Mota. A podatek, da na ministrstvu za infrastrukturo projekta na Muri v odgovoru na vprašanje Dela o ukrepih za pospešitev gradnje hidroelektrarn niso omenjali, med vrsticami pove veliko.
Na preostalih slovenskih rekah vsaj do leta 2020 posebnega povečanja števila majhnih in srednjih hidroelektrarn na ministrstvu ne pričakujejo: »Glede na akcijski načrt za OVE je bila leta 2005 proizvodnja 606 GWh. Zadnje projekcije predvidevajo proizvodnjo med 480 in 550 GWh leta 2020.«
Slovenija bo tako v obdobju 2005–2020, kot pišemo na prvi strani, proizvodnjo v hidroelektrarnah s 4,1 TWh na leto povečala le na okoli 4,6 TWh oziroma bo za ciljem zaostala za pol TWh.
»Delno gre za razvojni krč, saj različne državne inštitucije ne znajo uskladiti, kar bi moral biti naš skupni interes – to je prehod na OVE,« del vzroka za počasnejši napredek od načrtovanega vidi Savić. »Oba velika energetika sta okupirana s svojimi projekti. HSE s Tešem 6 in Gen energija z NEK 2. Oba bi se lahko pospešeno usmerila tako v velike hidroelektrarne kot v gradnjo vetrnih parkov ali velikih solarnih projektov.« Poleg birokratov, ki med seboj tekmujejo za ohranjanje biotske raznovrstnosti ali za rabo obnovljivih virov energije, so razlog za zamude tudi dolgotrajni administrativni postopki. Pri HE Brežice je od sklepa o začetku priprave prostorskega načrta do gradbenega dovoljenja minilo šest let in sedem mesecev.
Zadnja velika ovira so finance. Vrednost celotne spodnjesavske verige je milijarda evrov, v grobem bi pol denarja morala zagotoviti energetika, preostanek država. A ta razen preobremenjenega vodnega sklada drugega vira (išče ga že od leta 2009) nima.
Energija polni proračun
»Proizvodnja električne energije v velikih hidroelektrarnah prispeva pozitivno k proračunu Slovenije. Vse ostale elektrarne iz obnovljivih virov so subvencionirane,« je jasen direktor družbe Hidroelektrarne na spodnji Savi Bogdan Barbič o tem, kam bi se na področju zelene energije morala usmeriti Slovenija. Zaradi previsokih subvencij (59,2 milijona evrov lani) je bilo iz sončnih elektrarn leta 2012 v omrežje 163 GWh električne energije oziroma 24 GWh več, kot je bilo v akcijskem načrtu predvideno za leto 2020.
