Tiskane izdaje
Bovška turistična destinacija ima navkljub kaninskemu glavobolu za seboj najboljše leto doslej. Napovedana obnova smučišča napoveduje dodaten obisk, saj je v preteklosti Kanin zagotavljal približno petino letnega obiska. Nič pa še ne kaže, da bi za obratovanje žičnic svoj delež prispevalo tudi turistično gospodarstvo.
Kateri so glavni vzroki za odlično sezono?
Leto 2015 smo zaključili s 95.000 stacionarnimi gosti in več kot 225.000 prenočitvami, kar so najvišje številke v dosedanji bovški uradni statistiki. Razlogov za rekordne rezultate je več: izjemno lepo vreme skozi vso poletno sezono, kar je še posebej vplivalo na odlično zasedenost kampov, trendovska ponudba aktivnosti v naravi, mednaroden razmere, ki ne spodbujajo več počitnic v Turčiji in severnoafriških sredozemskih državah, vzpon terorizma, ki povečuje predsodke pred letenjem, relativno lahka dosegljivost Slovenije in doline Soče iz najpomembnejših EU trgov, kot so Nemčija, Češka, Avstrija, Nizozemska, Italija, Belgija, Britanija, Francija, če jih naštejem po vrsti.
Ali so poletne zmogljivosti nastanitev in storitev izkoriščene na meji ali obstaja še rezerv za prihodnost?
Pravzaprav eno in drugo. Problem je koncentracija realizacije v sezonski konici. Dejstvo je, da so obstoječe zmogljivosti od sredine julija do konca avgusta že dokaj polno izkoriščene, velika rezerva pa je v času pred in po sezonski konici ter v zaprtem Hotelu Kanin. Seveda tudi v kakovosti objektov in storitev ter v posledični višji ravni cen.
Kako boste destinacijo razvijali naprej?
Destinacija se vsebinsko razvija v povsem pravi - aktivni, zeleni, zdravi - smeri, problem pa so odprti projekti. Na prvem mestu zagotovo smučišče Kanin in struktura namestitvenih kapacitet. V Bovcu enako kot v vsej dolini Soče prevladujejo majhni ponudniki sob, apartmajev in kampov, hotelskih in podobnih kapacitet, ki so v razvitih turističnih krajih temelj ponudbe, pa je v Bovcu manj kot petina. Hotelske zmogljivosti so predpogoj za dostop na organizirano tržišče touroperatorjev in organizatorjev poslovnih srečanj, predpogoj za boljšo izravnavo sezonskih nihanj in ne nazadnje predpogoj za zadostno prodajo smučarskih kart za pokrivanje stroškov obratovanja smučišča.
Če sva optimista - recimo da bo Kanin do poletja nared, kaj lahko doprinese in kako se ga splača izkoristiti?
Moja osebna ocena je, da bi bil lahko kaninski poletni potencial v razmerah letošnjega lepega vremena dokaj blizu zimskemu. Že samo dostop na izjemno razgledišče na postajo Podi na 2200 metrih je lahko za urbane obiskovalce izjemno doživetje, planincem žičnica prihrani do tri ure dostopa in jih dostavi na začetek najlepšega visokogorskega dela vzponov na Prestreljenik, Visoki Kanin ali Rombon. Možno bi bilo razvijati še vrsto času primernih idej, kot so kolesarski spusti, športna plezališča ali opremiti eno ali več sodobnih ferat, kot jih v dolini Soče še ni, v Sloveniji pa zelo malo. Gotovo bi se dalo ekstremno kaninsko jamarstvo vsaj za pokušino prilagoditi in predstaviti tudi širšemu krogu obiskovalcev, edinstven kaninski kraški svet pa bi lahko predstavili in opremili tudi kot edinstven geopark.
S stališča destinacije se poletni in zimski potencial seveda močno razlikujeta: organiziran poletni Kanin bi bil magnet za dnevne obiskovalce in predvsem izjemna popestritev ponudbe obstoječim stacionarnim gostom, ki so že v Bovcu in dolini, pozimi pa je delovanje smučišča osnovni predpogoj, da večina gostov sploh pride v destinacijo.
Lani ste se dotaknili plačljivega članstva v LTO. Ali je destinacija na stopnji, ko bi lahko po Koroškem vzoru ponudniki, gostinci in še kdo prispevali za obratovanje žičnic?
Kolikor je meni znano, je Koroška ena izmed zadnjih avstrijskih dežel, ki je sprejela deželni turistični davek. Ta davek plačujejo prav vsi, ki imajo od turizma koristi, od ponudnikov pa do trgovin, frizerjev in gradbenikov. Deleži so seveda različni, nekateri plačujejo v odstotkih, drugi v promilih. Ta sredstva gredo neposredno na račun njihovih destinacijskih organizacij, ki jih porabijo za promocijo in razvoj produktov, neposredno za subvencioniranje žičnic pa ne. Morda je drugače tam, kjer so ponudniki tudi solastniki žičnic.
Na vprašanje, ali je dolina že na stopnji, ko bi ponudniki prispevali za skupno trženje, ne znam odgovoriti. V Avstriji so to vprašanje prepustili regijam in v razponu nekaj let so se vse turistične regije odločile za in uvedle zakonodajo, ki uveljavlja davek. Pri nas regij ni, turistična območja pa tako nimajo avtonomije, da bi same po svoji volji sprejemale podobne strateške ukrepe. Na nacionalni ravni pa projekt najverjetneje ni mogoč, ker bi bilo zelo težko najti enoten sprejemljiv model za celo Slovenijo. Po bogatih izkušnjah sodeč taka razprava najverjetneje ne bi prestala medresorskega usklajevanja.
Kaj lahko potem storite na lokalni ravni?
Članarina je edino, o čemer lahko razpravljamoi, pa čeprav je skregana z logiko javnih zavodov, ki so pri nas prevladujoča oblika organiziranosti destinacijskih organizacij. Pomanjkljivost te zamisli je seveda v tem, da lahko vključimo le eksistenčno zainteresirane ponudnike. Tisti, ki imajo od turizma velike koristi - primerjajte denimo realizacijo katerega koli marketa v Bovcu avgusta in novembra - pa se ne bodo, ker jim je njihov del kolača zagotovljen skozi delo drugih. Tak problem bi lahko rešila le zakonodaja.
V vsakem primeru je dejstvo, da za promocijo in razvoj produktov namenjamo mnogo premalo sredstev, da jih za te namene mnogo premalo, pogosto celo nič, prispevajo naši ponudniki in da na tak način na trgu nikoli ne bomo dosegli konkurenčnosti, ki si jo želimo. Avstrijski ponudniki nakazujejo takso, plačujejo turistični davek, plačujejo relativno velike zneske za članstvo in promocijo skozi tematska produktna združenja, sodelujejo v promocijskih aktivnostih in so pač tudi iz teh razlogov neprimerno boljše zasedeni, kot so naše kapacitete. Članarina bi bila majhen, a gotovo pomemben korak naprej.
