Tiskane izdaje
Ptujskemu dominikanskemu samostanu snemajo leseno streho, da bodo nanj postavili popolnoma novo ostrešje in novo kritino. Bilo bi pohvalno, če ne bi bila streha in ostrešje obnovljena v zadnjem poldrugem desetletju. Zdaj bodo leseno ostrešje odstranili in baje uničili, bobrovec pa nekam odložili, da ga bo mestna občina lahko uporabila, če ga bo še kje potrebovala.
Na povsem enak so že uredili streho dominikanske cerkve, ki so jo spremenili v kulturno in kongresno dvorano v prvi fazi obnavljanja samostanskega kompleksa. Druga faza obnove (Strabag s podizvajalci) bo mestno občino Ptuj stala 1,17 milijona evrov, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa naj bi v to ceno prispevalo 848 tisočakov. V tej potezi bodo uredili prostore prvega nadstropja samostanskega kompleksa, postavili novo streho in uredili podstrešje.
Za ostrešje so si izdelovalci načrtov v Enoti Ljubljana zamislili namesto lesenih tramov, leg in špirovcev kar železno satovje. Po mnenju raziskovalca in kustosa ptujskega muzeja Branka Vnuka se je med obnavljanjem cerkve in pritličja pokazalo, da je celoten samostan spomenik izjemnega pomena ne le za Slovenijo, ampak za širši evropski prostor. Za takšne dragotine pa bistveno spreminjanje njihove strukture in uporaba materialov, kakršnih niso nikoli imeli, ne more biti sprejemljivo. Tako zdaj hkrati dvakrat grešijo: še dobro in pravkar obnovljeno ostrešje (ki bi ga zlahka utrdili in popravili, kjer bi bilo treba) uničujejo in spomeniku bodo proti volji spomeniškovarstvene stroke nataknili železno kletko namesto lesenega ostrešja.
Ko je Enota ponudila takšno rešitev, se zavod za kulturno dediščino z njo ni strinjal. Vodja mariborske enote zavoda Srečko Štajnbaher ni hotel podpisati takšne rešitve, ker je bila v nasprotju s kulturnovarstvenimi smernicami in soglasjem, pa sta investitor (Mestna občina Ptuj) in projektant (Enota Ljubljana) obšla enoto zavoda, soglasje za neprimeren projekt pa je podpisala takratna generalna konservatorka Daniela Tomšič, ki zdaj vodi spomeniškovarstveno enoto v Kopru.
Da se spomeničarji še vedno niso sprijaznili s takšno rešitvijo, dokazuje za prihodnji ponedeljek sklican poseben sestanek prav o tem ostrešju pri ptujskem županu Miranu Senčarju.
Milan Tomac iz Enote Ljubljana pa je prepičan, da gre za vrhunsko in niti malo sporno rešitev. "Leseno ostrešje je bilo gnilo," trdi in nas skuša prepričati, da železno ostrešje ne bo kaj dosti težje od lesenega. V celjskem podjetju Vigrad so ostrešje po meri že zvarili in velik del ga že čaka ob samostanu. Celotna streha, ki jo zdaj podirajo, meri dobrih 1800 kvadratnih metrov, železno ostrešje za enako veliko novo pa bo tehtalo 90,5 ton, je povedal Tomac.
Ob tem pa je potrebno povedati, da v celotnem ptujskem mestnem jedru, ki je spomeniško zaščiteno, nihče ne sme zamenjati niti okna ali praga na vhodu, se ne sme dotakniti notranjega stopnišča v lastni hiši brez soglasja spomeniškovarstvene službe. Zato nikomur ni jasno, kako nasprotovanju spomeniške službe navkljub lahko vrhunski spomenik najbolj očitno in nazorno uničuje prav občina sama. S popravilom starega ostrešja (kjer bi bilo potrebno) in z dosedanjo kritino bi pri milijonski naložbi lahko precej prihranili, pa še spomenika ne bi oskrunili.
Kako pomembno je ohranjati staro ostrešje, najbolj ve projektant Marjan Berlič, ki je pred desetletjema pripravil načrte za mali grad, v katerega se je potem vselila Knjižnica Ivana Potrča Ptuj. Ohranjeno in zaščiteno visoko podstrešje je ostalo sestavni del novih notranjih prostorov, pa čeprav je bilo veliko starejše in slabše ohranjeno, kot je tisto na dominikanskem samostanu. Prav s to leseno strukturo je stavba obdržala izjemno pričevalnost in kot spomenik ni bila niti trohico oskrunjena. Danes si jo z navdušenjem ogledujejo mnogi turisti in obiskovalci knjižnice.
