Zakaj? Zato. Nacionalni preizkus se piše. Pika

Ljubljana – »Naši šolarji jemljejo nacionalni preizkus znanja popolnoma resno. Izostankov ni. Sodelujejo v igri, ki jo vodi nekdo od zunaj. Nehali so spraševati, zakaj, ker več od odgovora zato ni bilo. Nacionalni preizkus se piše in pika,« pravi učiteljica Simona Jerčič Pšeničnik iz Osnovne šole Neznanih talcev v Dravogradu.

Iz leta v leto opazuje učence, kako 60 minut zavzeto pišejo, da dokažejo, kaj (ne) znajo. »Ob pisanju se mi zazdijo tako zelo odrasli, birokratski; ni sledu o razigranosti, ki drugače polni njihove in naše glave. So na preizkušnji, čeprav ne vedo natanko, zakaj in čemu,« je povedala Simona Jerčič Pšeničnik. Njen opis spominja na prizor iz dokumentarnega filma o globalnih izobraževalnih sistemih Abeceda: prikazuje kitajske šolarje, ki se v mednarodnih raziskavah preverjanja znanja PISA sicer uvrščajo na najvišje mesto, kako se že v rosnih letih s smrtno resnimi obrazki sklanjajo nad listi papirja. Film tudi pokaže, kako izčrpani, in navaja, da je število samomorov med njimi med najvišjimi na svetu.

In če na OŠ Neznanih talcev učenci resno jemljejo nacionalno preverjanje znanja (NPZ), na marsikateri drugi šoli ni tako. Učenci oddajajo prazne izpitne pole. S tem izražajo dvom o njegovem smislu, obenem pa znižujejo uspeh šole na lestvicah najuspešnejših osnovnih šol, ki naj bi bile narejene na podlagi dosežkov učencev na NPZ. Učitelji tudi zato že dlje časa opozarjajo na nesmiselnost NPZ, posamezni pa celo pozivajo k ukinitvi – vsaj v taki obliki in s takšnim namenom, kot je zdaj. Kljub temu je letos NPZ postal obvezen tudi za šestošolce.

Unovčljivi dosežki

Večina šolskih sistemov po Evropi pozna obliko zunanjega preverjanja znanja. NPZ je od šolskega leta 2005/06 v formativni vlogi, kar pomeni, da je to povratna informacija učencem in njihovim staršem, učiteljem, ravnateljem in vsem, ki so na državni ravni zadolženi za šolski sistem, o znanju otrok določene generacije. Brez tega v Sloveniji ne bi imeli sistemskega kazalnika, ki bi pokazal, kako se posamezna šola lahko primerja z drugimi. Ugotavljanje šolnikov, ali delajo dobro ali ne, bi bilo prepuščeno le njihovemu občutku. NPZ je po besedah strokovnjakov tudi kazalnik, iz katerega lahko učenci razberejo, kje je njihovo znanje dobro, kje pa pomanjkljivo. Pomemben pa je, ker pomaga preprečevati preveliko storilnostno naravnanost šol oziroma to, da bi se vse zreduciralo samo na ocene.

Toda NPZ, kot ga poznamo v Sloveniji, po prepričanju šolnikov ne izpolnjuje svoje naloge. »Če bi formativno vrednotili učence dlje časa in potem na koncu dodali še NPZ in tako formativno vrednotenje uskladili še s sumativnim ocenjevanjem, bi vse skupaj imelo smisel. Zdaj pa imamo učenje za točke oziroma ocene, ker pač za svoje delo vsi hočemo plačilo, učenci pa ostajajo brez ustreznih povratnih informacij,« je poudarila ravnateljica OŠ Miška Kranjca v Ljubljani Irena Rozman.

Učitelji opozarjajo, da je celotna družba naravnana tako, da štejejo samo dosežki, ki jih lahko nekako vnovčimo. Rezultati NPZ učencem ne pomenijo prav nič. Večina šolarjev se z njimi seznani, ko so že vpisani v srednjo šolo. Resda pridejo prav šolam, ki lahko z njimi ugotavljajo, kako so se odrezale. A to ni argument, ki bi učence prepričal, da bi se bolj potrudili. »Od večine je tudi iluzorno pričakovati, da bodo na lastno pobudo vrednotili svoje znanje, čeprav jih k temu navajamo,« pravi Bernarda Pintar iz OŠ Poljane nad Škofjo Loko.

Možni rešitvi

Učitelji vidijo dve možni rešitvi. Prva bi bila, da bi imel NPZ večjo težo pri pogojih vpisovanja v srednjo šolo, podobno kot to velja za maturo. »Tako je že bilo v času osemletke in tako imenovanih ekstercev, pri čemer so srednje šole z omejitvijo vpisa upoštevale kombinacijo točkovanja učnega uspeha in NPZ,« se spominja Anuška Vidmar Brezec iz OŠ Poljane v Ljubljani.

Druga rešitev bi bila premik NPZ v osmi razred, saj bi potem imeli učenci še leto časa, da dopolnijo pomanjkljivosti v znanju. »Tu vidimo težave predvsem pri tistih predmetih, ki jih začnejo poučevati šele v osmem razredu, kot so fizika, kemija, biologija,« je razložil predsednik državne komisije za vodenje NPZ v osnovni šoli dr. Janez Vogrinec, ki sicer smisel vidi tudi v tem, da lahko učitelji na podlagi dosežkov učencev pri tem preizkusu načrtujejo svoje nadaljnje delo. Toda, opozarja Pintarjeva, povprečen rezultat NPZ pri slovenščini je lani znašal 52 odstotkov. »Kdo je odgovoren, da povprečen slovenski devetošolec materni jezik obvlada le za zadostno? Učitelji, ki ob mnogih ciljih in vsebinah ne najdejo dovolj časa za motiviranje, razlaganje, ponavljanje, ocenjevanje in več samostojnega dela učencev? Učenci, ki niso motivirani in jim znanje ni najvišja vrednota? Demografske razlike, življenje na deželi oziroma v mestu? Vzgoja? Ali pa mogoče sestavljavci NPZ, ki ne vidijo ali ne upoštevajo dejanskega stanja?«