Zakonodaja se prepočasi prilagaja trendom

Za ureditev namenskih kolesarskih poti je nujna tudi predhodna uskladitev z lastniki zemljišč.

sob, 05.08.2017, 18:00

Če država niti ne definira, kaj je utrjena pot, kolesarjenje pa omejuje na prav takšne poti, pa še to ne v vseh okoljih, potem je težava že v izhodišču. Slovenija se počasi in okorno vendarle bliža veliki gorskokolesarski skupnosti.

Gorsko kolesarjenje pri nas tako ali drugače ureja kar dvanajst zakonov (zakon o cestah, zakon o varstvu okolja, zakon o ohranjanju narave, zakon o gozdovih, zakon o planinskih poteh, zakon o kmetijskih zemljiščih, zakon o graditvi objektov, uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost, zakon o športu, zakon o Triglavskem narodnem parku, zakon o regijskem parku Škocjanske jame, zakon o spodbujanju razvoja turizma) in resolucija o nacionalnem programu športa. Kolesarjenje je tako dovoljeno po utrjenih poteh, razen če temu ne nasprotuje upravljavec ali lastnik poti, omejitve so v Triglavskem narodnem parku (TNP), na planinskih poteh, izjeme so tudi v gozdovih, kjer ni natančno navedeno, kaj sploh je utrjena in označena pot.

Nelahka uresničitev javnega interesa

Vzpostavitev in označitev ter vzdrževanje omrežja kolesarskih povezav je v javnem interesu, piše v zakonu o cestah, toda uresničitev takšnega interesa pri nas ni lahka. Pri načrtovanju gozdnih cest je treba poleg pomembnosti gozdne ceste za gospodarjenje z gozdovi in prilagajanja naravnemu okolju upoštevati tudi obstoj in razvoj višinskih kmetij ter turistične in rekreativne potrebe, je navedeno v zakonu o gozdovih, ki pa dva podčlena za tem poudarja, da je prepovedana uporaba gozdnih prometnic za namene, ki niso povezani z gospodarjenjem z gozdovi.

Zakonskih cvetk ni malo. Najverjetneje najbolj izstopa zakon o Triglavskem narodnem parku, ki ima v upravljavskem načrtu gorskokolesarske trase na prvih dveh varstvenih območjih – na gozdnih in kmetijskih cestah, planinskih in drugih poteh ter nekategoriziranih gozdnih prometnicah, kot določa omenjeni načrt –, vožnja pa je prepovedana na tretjem, najmanj problematičnem in razvojno naravnanem varstvenem območju. Takšne, menda tehnične napake, do zdaj še niso popravili. Še bolj žalostno je to, da zakon o ohranjanju narave predvideva višje kazni za kolesarje kakor za motorna vozila.


Kolesarska steza med Tolminom in Mostom na Soči: kratka, draga, nevarna - neuporabna. Foto: Blaž Močnik/Delo

Z razbremenitvijo odgovornosti lastnikov zemljišč proti tretji osebi se je pokazalo, da je zakonodajo vendarle lahko približati gorskemu kolesarstvu. Toda velikih sprememb ne gre pričakovati: »Z ministrstva za okolje in prostor vam sporočamo, da v zvezi z varstvom narave ne načrtujemo bistvenih sprememb zakonodaje o gorskem kolesarstvu.« Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prav tako v sklopu svoje zakonodaje nima v obravnavi predlogov sprememb tega področja.

Neživljenjsko določilo zakona o planinskih poteh

Kolesarjenje po planinskih poteh ni dovoljeno, kjer pot poteka po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah, če je takšna vožnja prepovedana na podlagi predpisov, ki urejajo ohranjanje narave, gozdarstvo ali lovstvo. Še najbolj neživljenjsko je določilo zakona o planinskih poteh, ki zahteva evidentiranje planinskih poti. Šele nato lahko pot postane dvonamenska. Ker poti niso evidentirane, tudi dvonamenskih poti ni. Planinska zveza Slovenije je sicer sprejela merila za dvonamensko rabo, ki natančneje določajo, kaj je sprejemljivo in kaj ni. »Želimo spodbuditi kolesarske organizacije, da se glede na povečano število kolesarjev zunaj urbanih središč bolj optimistično lotevajo priprave namenskih kolesarskih poti in se pri tem predhodno uskladijo tako z lastniki zemljišč kot tudi s pristojnimi organizacijami,« pravi predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik.

Zakon o Triglavskem narodnem parku bo parlament predvidoma spreminjal letos, vse drugo bo po napovedih na vrsti šele prihodnje leto.

Prijavi sovražni govor