Žaljiv tvit Janeza Janše sta prijavili dve največji novinarski organizaciji na svetu

Svet Evrope je na platformi za promocijo zaščite in varnosti novinarstva objavil tretje opozorilo državi Sloveniji v manj kot letu dni. Prijavitelj, Evropska zveza novinarjev, je žaljivi tvit predsednika največje opozicijske stranke označil z najvišjo stopnjo in ga umestil med najhujše napade na medijsko svobodo.

Adrian Evtuhovici, koordinator platforme za promocijo zaščite novinarstva in varnosti novinarjev, ki deluje pri Svetu Evrope, pravi, da so takšna opozorila pogosta. Platforma, ki vključuje 47 držav, je začela delovati aprila lani. Do zdaj so na njej objavili 151 opozoril, povezanih z dogodki v 26 državah; 99 opozoril je bilo najvišje stopnje. Slovenija je do zdaj v primeru Anuške Delić dobila rumeno opozorilo, v primeru zažiga vozil POP TV pa tako kot ob tvitu Janeza Janše rdeče.

»Če prijavitelj, ki je eden od naših partnerjev, dogodka ne bi videl kot resne grožnje svobodi medijev, ga ne bi tako označil,« pojasnjuje Evtuhovici. »Najvišja stopnja opozoril je povezana s fizičnimi in psihičnimi grožnjami in ustrahovanji.«

Kdo so vaši partnerji?

Ugledne mednarodne medijske organizacije, na primer Evropska zveza novinarjev (EFJ), Mednarodna zveza novinarjev (IFJ) ali Reporterji brez meja (RSF), ki spremljajo stanje medijske svobode v posamezni državi. Njihova dolžnost je, da preverjajo resničnost informacij in dogodkov, na katere opozorijo, in tudi, da presodijo, kako resna je grožnja, ki jo prijavljajo. Platformo smo si zamislili kot uporabno orodje za hitro odzivanje na morebitne pojave ogrožanja medijske svobode. Konkreten dogodek, torej žaljivi tvit vodje slovenske opozicije, sta prijavila EFJ in IFJ, torej dve največji novinarski organizaciji na svetu.

Kakšni so v takem primeru naslednji koraki?

Prijavo smo dobili v sredo, včeraj smo jo objavili in tudi že posredovali državi članici ter pristojnim institucijam, med njimi parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Zdaj je na potezi slovenska oblast, ki lahko odgovori na prijavo, njihov odziv pa bomo objavili na platformi. Potem bomo lahko primerjali prijavo in odgovor in videli, ali je možnost za dialog. Spremljamo tudi, kaj se s prijavo dogaja na nacionalni ravni. Svet Evrope in druge institucije se odzovejo, če se na nacionalni ravni nič ne zgodi.

Kako bi ocenili stopnjo medijske svobode v Sloveniji? So tri prijave veliko ali malo?

Ni v moji pristojnosti, da bi se izrekal, ampak Slovenija ne sodi med najbolj problematične države. V nekaterih državah novinarje ubijajo, ugrabljajo in zapirajo, v nekaterih državah vidimo, kako nobena opozorila niso dovolj, kako zločini proti novinarjem ostajajo nekaznovani. To prav gotovo zlovešče vpliva na celotno družbo.

Po prvem primeru iz Slovenije je država spremenila zakonodajo. Tudi obtožbe proti novinarki Anuški Delić so bile opuščene. Primer je za nas ustrezno rešen. Sledili sta še dve prijavi zaradi pritiskov na novinarje, prva februarja in zdaj druga še marca. Videli bomo, kako se bodo odzvale pristojne institucije.

Katere države pa veljajo za najbolj problematične?

Prijave smo do zdaj, po enem letu delovanja, dobili iz 26 držav. To kaže, da grožnje medijski svobodi niso značilne le za določeni del Evrope, za njen vzhod ali zahod, sever ali jug. V različnih državah se pojavljajo različni načini kršitev. V nekaterih državah je kultura dialoga bolj neposredna, toda posegi v svobodo medijev in izražanja so univerzalni problem, ki ima lahko velike posledice. Razmere nikjer niso rožnate. Grožnje svobodi medijev se pojavljajo povsod, ključno je, kako se nanje odziva država. Turčija, denimo, je država, iz katere smo dobili največ prijav. Ampak z njimi smo vzpostavili dober dialog; država je zelo odzivna v svojih odgovorih in se tudi spopada s problemi, ki smo jih zaznali na platformi. Odzivi so dober indikator tega, kako se v državi lotevajo prijav.

Slovenskemu je najbolj podoben belgijski primer, ko so predstavniki službe za stike z javnostjo belgijskega premiera grozili novinarju. Torej tudi razvite zahodne države niso imune za tako ravnanje politikov.

To je tudi dober primer, kako so prijave lahko učinkovite in koristne. Ta primer je zaključen, ker se je država zelo hitro in odločno odzvala. Premier je ravnanje svojih podrejenih javno označil za neprimerno. Zagotovil je tudi, da se njegov kabinet ni vmešaval v delo televizijske postaje. Svet Evrope je nato sklenil, da ni več nevarnosti za svobodo medijev, in je primer zaprl. Ključen je bil predvsem odziv politike, torej premiera.

Seveda je za medijsko svobodo nujno treba imeti dobro urejen in delujoč pravni sistem. A odločen in hiter odziv politikov in družbe na očitke, da v državi ni medijske svobode, je tisti, ki zadeve reši najbolj učinkovito. Sodni postopki, povezani z obrekovanjem ali sovražnim govorom, so dolgotrajni.

Na koncu je medijska svoboda družbeno vprašanje. Družba se mora odločiti, kakšna želi biti.

So žalitve lahko enako nevarne kot grožnje?

Znani so primeri, ko so državljani besede politikov, izrečene, denimo, med volilno kampanjo, tako ponotranjili, da so zaradi njih začeli izvajati nasilje. Če se država na primere ogrožanja medijske svobode – to pa lahko ogrožajo tudi žalitve, ne le sovražni govor – ne bo odzvala, ima to lahko tragične posledice. Zlahka se razvije spirala nasilja. Vpliva takih izjav zato ne smemo podcenjevati.

Res pa je tudi, da kriminalizacija razžalitev lahko utiša novinarje. Novinarji potem dobro razmislijo, kako bodo nekaj napisali, da jih zaradi razžalitve ne bodo preganjali.

Ali svoboda izražanja vključuje tudi svobodo, da s svojim izražanjem nekoga užališ? ESČP je v sodbi Handyside proti Združenemu kraljestvu zapisalo: »Svoboda izražanja je eden od temeljev demokratične družbe in eden od temeljnih pogojev za napredek družbe in vsakega posameznika. Nanaša se ne le na ideje, ki so sprejete z odobravanjem, ampak tudi na tiste, ki žalijo, pretresajo in motijo državo ali katerikoli del družbe.«

Svoboda govora ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugega. Todoloča deseti člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah, ki med drugim pravi: »Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je zato lahko podvrženo pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.«

V vsaki družbi bi morali poskrbeti za odprto javno razpravo, skozi katero bi se izkazalo, kaj je za državljane še sprejemljivo in kaj ni več. Tudi v Sloveniji bi morali to narediti. Če boste odgovor iskali zgolj v pravu, se lahko zgodi, da se bo družba razcepila.