Založniki, grešni kozli za vse

Miha Kovač napoveduje, da bi septembra lahko zmanjkalo učbenikov, saj zaradi zapletov vsi ne bodo pravočasno natisnjeni. Kljub temu se ministrstvo, šole, starši in založniki strinjajo, da so bliže dolgoročnim rešitvam učbeniških težav kot kdajkoli do zdaj.

Miha Kovač je predsednik odbora za učbenik na Gospodarski zbornici Slovenije in član delovne skupine, ki jo je ministrstvo lani ustanovilo, da bi uredili področje učbeniških skladov, ki mu je bilo več let namenjeno premalo pozornosti. Meni, da na ministrstvu premalo vedo o učbeniškem trgu, da bi ga lahko regulirali.

Tudi letos je mogoče slišati opozorila, da ministrstvo ni zagotovilo sredstev za zamenjavo učbeniških skladov. Kje se je zalomilo?

Pri osnovni oceni sredstev. Letos naj bi zamenjali vse učbenike, ki so bili potrjeni po neveljavnih učnih načrtih, a se to finančno ni izšlo. Po novem je prednostna naloga ministrstva, da zamenjajo vse neveljavne učbenike v tretjem triletju, saj bi sicer kršili sklepe strokovnega sveta, medtem ko je uporaba starih učbenikov v drugem triletju v naslednjem šolskem letu izjemoma še dopuščena. Težave so nastale, ker so šolam najprej sporočili, da lahko zamenjajo vse neveljavne učbenike, nato, da bodo letos menjali le učbenike v drugem triletju, nazadnje pa, da morajo zamenjati predvsem učbenike za tretjo triado. Povedano drugače, šole so dobile tri različna navodila o isti stvari, zato zmeda pri naročanju ne čudi.

Koliko denarja bi potrebovali za menjavo učbenikov in koliko ga je ministrstvo namenilo?

Potrebovali bi več kot pet milijonov, na razpolago pa so bili le trije. Na to, da je ta znesek premajhen, nas je sicer opozarjalo kar nekaj, a nismo bili slišani. Izračun je preprost: če vsi vemo, da so učbeniki v skladih vredni 12 milijonov, je logično, da vseh skladov ni mogoče prenoviti z devetimi milijoni, kot je predvidelo ministrstvo. Delno je vzrok za to napako verjetno napačna vera ministrstva, da so lani zamenjali vse neveljavne učbenike za tretje triletje, a to očitno ni bilo res. Skratka, težava je , da na ministrstvu premalo vedo o učbeniškem trgu, da bi ga lahko učinkovito regulirali.

Ali to pomeni, da bodo učenci jeseni ostali brez učbenikov?

Če šole ne vedo, kaj naj naročijo, tudi založniki ne vedo, kaj naj tiskajo. Zaradi zmede v zadnjih dveh mesecih so vsi postali previdni, šole pri naročanju, saj ne vedo točno, koliko denarja bodo imele na voljo, nekateri založniki pa pri odločanju o nakladah, saj nočejo obtičati z nekaj tisoč neprodanimi knjigami v skladišču. Zato je mogoče, da bo nekaterih učbenikov konec avgusta zmanjkalo. Založniki jih bodo seveda dotisnili, a to lahko traja mesec ali dva. To bi najlažje preprečili, če bi za letos zagotovili vsa sredstva; dolgoročno pa s transparentnim in rednim financiranjem šol z namenskimi sredstvi za obnovo šolskih skladov.

Ravnatelji opozarjajo, da letos še panike, da pa se lahko zalomi prihodnje leto. Bo res tako?

Na to kažejo letošnje težave: če so se na ministrstvu za okoli 40 odstotkov zmotili pri oceni sredstev za letos, se podobno lahko zgodi tudi drugo leto. Razen seveda, če se iz letošnjih napak ne bomo česa naučili.

Ampak delovna skupina, v kateri sodelujete, že vse leto razmišlja, kako urediti področje učbenikov.

Delovna skupina se ne ukvarja z zbiranjem podatkov, ampak z iskanjem sistemskih rešitev. Za podatke so zadolžene strokovne službe na ministrstvu, in če kaj, smo se letos naučili, da jim ni mogoče popolnoma verjeti. Kar se je z učbeniškimi skladi dogajalo lani in letos, je bilo le gašenje požara, ki je izbruhnil zaradi neveljavnih učbenikov, o sistemskih rešitvah pa se je treba še uskladiti. Smo blizu tega, da pridemo do produktivne rešitve, še posebno ker letošnje težave nosijo jasno sporočilo: dolgoročno lahko delujejo le preproste rešitve, ki ne zahtevajo natančnih podatkov o stanju na trgu.

Lani so založnikom, ki so opozarjali na težave, pritrdili tudi predstavniki ravnateljev in staršev. Po dolgem času ni bilo več slišati o pritiskih založnikov, ki da želijo služiti. Letos se zdi, da ste založniki v svojih opozorilih bolj osamljeni? Zakaj?

Ponavadi je tako, da založniki zaradi narave svojega dela laže predvidijo, kaj se bo zgodilo čez nekaj mesecev, starši in šole pa se oglasijo šele, ko problem zares izbruhne. Sicer pa sem se, odkar vodim odbor za učbenike, naučil tudi tega, da so bili založniki vse prepogosto razglašeni za grešne kozle pri stvareh, ki so zunaj njihove jurisdikcije. V zadnjih letih je državi – ob veliki medijski podpori – namreč uspeval preprost trik: zaradi »predragih in predebelih učbenikov ter delovnih zvezkov« so s prstom kazali na založnike, starši in mediji pa so jim pri tem sledili. Že pogled k bolj urejenim sosedom bi pokazal, da tam sredstva za nakup učbenikov sistematično zagotavlja država, ne pa starši, zdrava pamet pa bi morala povedati, da je obseg učbenika odvisen predvsem od učnih načrtov, za katere je prav tako odgovorna država. Od lani takih sprenevedanj ni več, več je tudi volje, da najdemo rešitve, sprejemljive za vse, zato smo bliže dolgoročnim rešitvam učbeniških težav, kot smo jim bili kadarkoli do zdaj.