Tiskane izdaje
Koper – Vse kaže, da sta slovenska Istra in Kras zamudila okoli 50 milijonov evrov evropskih sredstev in da do konca leta 2015 Obala ne bo dobila dodatne vode s Krasa. O odnosu države do zagotavljanja vodnih virov in o tem, s kakšno »sušo« v glavah se spopadajo upravljavci vodovodov, smo se pogovarjali z Zdravkom Hočevarjem, direktorjem Rižanskega vodovoda Koper.
Koliko so sedanje razmere v preskrbi z vodo podobne tistim iz leta 1987, ko so bile potrebne redukcije?
Leta 1987 so bile razmere približno takšne, kot so zdaj. Toda poraba je bila tedaj bistveno večja. Gospodarstvo je pretiravalo s porabo pa tudi izgube v omrežju so bile večje. Če zdaj porabimo okoli 30.000 kubikov na dan, smo jih tedaj v konicah 40.000. Danes gospodarstvo (brez turizma) porabi le še štiri odstotke pitne vode za tehnološke namene. Tudi gospodinjstva so močno racionalizirala porabo. Leta 1987 smo imeli 23.000 števcev, danes jih imamo že 37.000. Deloma zaradi večje poseljenosti, deloma pa zato, ker je bilo tedaj na en števec priključenih več stanovanj. Takrat smo imeli v omrežju okoli 40 odstotkov izgub vode, zdaj jih imamo le okoli 20 odstotkov. Vendar se izgub ne meri več na ta način.
Kako pa?
Merimo, koliko vode izgubimo na kilometer cevi. Izgubimo šest kubikov vode na en kilometer. Naše vodne izgube so najmanjše v Sloveniji. Toda v sedanjih razmerah pušča skoraj dvakrat več kot v običajnih razmerah. Zdaj namreč ves čas preusmerjamo vode iz enih rezervoarjev v druge. Enkrat preskrbujemo bolj s hrvaške strani, drugič bolj s koprske ali kraške smeri. Cevi so zdaj bolj obremenjene, zato pogosteje nastajajo poškodbe in puščanja. Po teh popravilih moramo cevi izpirati in spet izgubljamo dragocene kubike. Če bi imeli en vir, bi imeli pol manjše izgube.
Kako ste se po letu 1987 lotili izboljšav?
Deset let smo pripravljali dokumentacijo in projekte. Rižanski vodovod je najel 33 milijonov dolarjev kredita pri mednarodni banki za razvoj. Zgradili smo še en predor za glavni cevovod med Koprom in Piranom, višinski vodovod, novo čistilno napravo, 17 kilometrov cevovoda od Rodika do Cepkov (kjer je čistilna naprava). Ta je omogočil dodatnih 130 litrov na sekundo. Voda s Krasa je bila edini dodatni vir, ki smo ga takrat pridobili. Problem ni od Rodika do nas, temveč od Klaričev do Rodika. Zato bi zdaj hoteli zgraditi dodatno črpališče v Klaričih in omrežje na Krasu. Zgradili smo tudi več velikih rezervoarjev. Ko sem prišel v Rižanski vodovod, je bilo še 3000 prebivalcev brez priključka na vodovodno omrežje, zdaj jih je le še 400. Na omrežje je priključenih 99,7 odstotka prebivalcev naših krajev. To je najvišji odstotek med regijami v državi (če ne štejemo Ljubljane centra).
Koliko ste investirali v vse te izboljšave?
Več kot 100 milijonov evrov od leta 1987. Od tega smo 33 milijonov evrov najetega kredita že vrnili prek cene vode, ki je bila v tistih časih najdražja v Sloveniji (zdaj ima 60 odstotkov slovenskih vodovodov dražjo vodo). Približno 30 milijonov evrov je dal Rižanski vodovod Koper lastnih sredstev in 30 milijonov so prispevale tri občine. Država ni prispevala niti centa.
Kako deluje sistem?
Če ne bi imeli tako dobrega vodovodnega omrežja, ki deluje popolno, bi se nam sistem preskrbe iz štirih vodnih virov in skozi dve čistilni napravi že zdavnaj porušil.
Kdo je odgovoren za zagotovitev vodnega vira?
Vodni vir je stvar države. Če je treba poskrbeti za infrastrukturo za regijo, je država tista, ki jo mora zgraditi in upravljati.
Z ministrstva za kmetijstvo in okolje pravijo, da so to dolžne storiti občine.
Za vsak poseg v vodne vire daje država soglasje. Rižanski vodovod je v sedemdesetih letih naredil raziskave podtalnice v vseh treh občinah. Tedaj smo ugotovili, da v Istri ni virov. Zato smo poskušali problem rešiti z zajetjem Kubed. Imeli smo zbrana že vsa soglasja. Najprej smo se z ministrstvom za okolje posvetovali in dobili vsa dovoljenja, da ta projekt »pije vodo« tudi na državni ravni. Po nekaj letih priprav je država leta 1999 rekla ne. In okoli 400.000 mark denarja in veliko let je šlo v prazno. Pozneje so študije pokazale, da bi lahko bilo primerno zajetje Padež ...
Kaj je bilo z zajetjem Padež?
Bili sta predvideni dve zajetji na Suhorki in Padežu, dveh pritokih Reke, kjer smo hoteli narediti dvakrat po devet milijonov kubikov rezerve vode, kar bi bilo dobro tudi za rezervno napajanje Krasa in dela ilirskobistriškega območja. Izračunali smo, da bi za en sam jez potrebovali manj kot 50 milijonov evrov za zajetje. In potem se je začel februarja 2004 pripravljati državni lokacijski načrt za Padež. Tako smo prišli do razgrnitve DLN in do dokumenta identifikacije investicijskega projekta, prišli smo do štirih različic investicijskega programa, leta 2007 smo hoteli dobiti gradbeno dovoljenje. Novembra 2006 smo bili pred drugo razgrnitvijo DLN. Celo okoljevarstveno soglasje smo pridobili. In potem je nekdo nenadoma ta postopek zaustavil.
Kako se je to zgodilo?
Brez razlag. Isto ministrstvo, ki je to pripravljalo, je povabilo nekaj nemških strokovnjakov, ki so prvič videli Kras. Ti so v kratkem času naredili raziskave in v dveh mesecih povozili vse naše najbolj priznane hidrologe. To je bil vzrok, da so ustavili projekt. Ne vemo, kdo je te strokovnjake naročil, s kakšnim razpisom, zakaj, kakšne podatke so dobili, kdo jih je plačal. Državni prostorski načrt so preprosto nehali pripravljati. Od leta 2007 smo nekaj časa še upali, da se bodo stvari premaknile, kajti Padež je bil edina možnost, da dobimo evropska kohezijska sredstva. Nihče se Padežu ni odpovedal. Toda leta 2010 se je začelo razmišljati o kraškem projektu, po katerem bi pridobili dodatnih 130 litrov vode za slovensko Istro, hkrati bi podobno količino pridobili za preskrbo Krasa in zgradili bi omrežje, ki ga na Krasu nimajo.
Kako je z vodnim virom Klariči?
Kraški projekt je na določen način smiseln, ker primerne količine vode tam so. Ima pa svoje slabosti. Ena od njih je, da so vodovarstveni pasovi tudi na italijanski strani.
Lahko Italija prepreči ta projekt?
Pri presoji vplivov na okolje bo treba dobiti tudi italijansko mnenje. Namesto sedanjih 250 litrov bi morali črpati 500 litrov. To pa ni mogoče brez sosedov.
Imajo lahko sosedje odločilno besedo?
Toliko, kolikor imamo lahko mi odločilno besedo pri plinskem terminalu. Dodaten problem je, da je treba črpati vodo najprej iz sto metrov globine, potem pa še 672 metrov do Rodika. S porabo elektrike pri tem ne bi bili najbolj varčni.
Priprava dokumentacije za ta vodni vir zamuja že poldrugo leto.
To bi morali vprašati pripravljavce dokumentacije – Kraški vodovod in sežansko občino. Občina ali Kraški vodovod pa ne moreta z ničimer hiteti. Pri vsaki potezi čakata na soglasja države.
Je še mogoče pravočasno izpeljati vse postopke, da bi lahko porabili kohezijski denar?
Za povečanje vodnega vira in speljavo omrežja čez Kras – ne več.
Kaj pa za Padež?
Za to perspektivo je tudi Padež pokopan.
Obudili ste črpališči Bužini in Gabrijeli na spornem ozemlju proti Dragonji. Kdo je bil investitor?
Uradno je bil Istrski vodovod, ker so samo oni lahko tako hitro izpeljali postopek, da smo lahko v enem mesecu pridobili vir, plačali pa smo okoli 750.000 evrov, vsaka stran polovico tega zneska. Seveda smo pred tem dobili soglasja vseh državnih organov in v sporazum jasno zapisali, da vse to prispeva samo k izboljšanju skupne preskrbe z vodo in ne prejudicira niti lastništva niti odločitve arbitražnega sodišča o poteku meje. Če tega ne biinvestirali, bi zdaj na Obali že imeli velike težave z vodo.
Koliko ste privarčevali z omejitvami, ki ste jih vpeljali?
Poraba je padla za skoraj 15 odstotkov in še naprej pada. Zato lahko še zmeraj vzdržujemo sistem in nam zdaj ni treba na silo zapirati pip. Porabniki so spoznali, da gre zares.
Boste zdaj čakali križem rok?
Ko vprašamo na ministrstvo, nam odgovorijo, da se zdaj tako in tako nekaj dela. Zajetje Kubed bi nas stalo samo 25 milijonov evrov. Zanj imamo rezerviran denar, ne bi potrebovali ne države ne kohezije, nikogar, samo soglasje naj nam dajo. Naj nam samo dovolijo, da zgradimo jez.
