Tiskane izdaje
V Bovcu, Kobaridu in Tolminu so lani našteli 316.000 prenočitev, občine pa so pobrale 279.000 evrov turistične takse, ki je lani znašala 1,01 evra za osebo na prenočitev. Razlika je očitna, čeravno ne odraža strogega razmerja med prenočitvami in vplačili, ker občine dovoljujejo delno plačilo takse ali oprostitev plačila. Da je neplačevanje težava, potrjuje primer tolminske občine, kjer so lani imeli 11-odstotno rast prenočitev in dvoodstotno povečanje nastanitvenih zmogljivosti v primerjavi z letom poprej, plačilo turistične takse pa se je zmanjšalo za slaba dva odstotka.
Glavobol je še večji na Bovškem, kjer se zadnja leta niso resno spopadli z neplačniki, niti ne morejo oceniti, koliko jih je. Župan Valter Mlekuž poudarja, da se bo z njimi dogovoril za poravnavo dolgov, v nasprotnem primeru bo sledila izvršba. Proti dolžnikom, ki se na opomine ne odzovejo s plačilom zapadlih obveznosti, občine sicer začnejo postopke davčne izterjave pri finančni upravi.
Medobčinska uprava občin je lani stokrat potrkala na vrata ponudnikov in ob kontroli ugotovila za dobrih 10.000 evrov nepravilnosti. »Nekaj kazni je bilo, predvidevam pa, da jih bo letos še več. S policijo se sodelovanje na tem področju drastično povečuje. Tudi učinki se že napovedujejo, pa čeprav se sezona še ni zares začela. Tudi občine ne bodo imele več toliko posluha za kršitve,« pravi predstojnik medobčinske uprave Simon Leban.
V tujini več reda
Turistična taksa velja za vir pokrivanja stroškov promocije in storitev, ki jih obiskovalci destinacije dobijo brezplačno in ki pomembno vplivajo na konkurenčnost ter uspešnost, pravijo v bovški lokalni turistični organizaciji (LTO). »Pri naših razvitih severnih sosedih si tega, da bi si kdo prisvajal takso, ki jo plačujejo obiskovalci, že dolgo ne morejo predstavljati. Še več, vse avstrijske dežele so uvedle dodatni turistični davek, ki ga plačujejo vsi, tako ponudniki kot vse dejavnosti, ki so povezane s turizmom. Zavedajo se, da morajo vlagati v skupno promocijo, dogodke in skupne infrastrukturne projekte, v primeru produktno povezanih združenj, kot so pohodništvo, velnes ali družinski hoteli, pa ponudniki poleg naštetega za skupno trženje prispevajo še po več tisoč ali celo po več deset tisoč evrov,« je primerjal direktor LTO Janko Humar.
Rezultat plačilne discipline se v primerjavi s Posočjem kaže z dva- do trikrat večjo zasedenostjo nastanitev in zato tudi z boljšim ekonomskim učinkom za ponudnike in ostale gospodarske dejavnosti. »Prepogosto se dogaja, da občine takse ne terjajo zaradi političnih razlogov in da si jo ponudniki prisvajajo, ker menijo, da si s tem izboljšujejo svoj ekonomski rezultat. Eni in drugi pa ne razumejo, da si s tem zmanjšujemo možnosti za hitrejši razvoj in večjo uspešnost naše dejavnosti. Seveda ob predpostavki namenske porabe tega vira, kar je pri nas tudi pogosto problem. Bolj bi se morali zavedati, da tekmujemo na istem mednarodnem trgu kot naši severni sosedje in da brez večjih vlaganj naše uspešnosti ne bomo zmogli bistveno popraviti,« pravi Humar.
Nujen boljši nadzor
Zato je poleg ozaveščenosti nujen nadzor. Občine priznavajo, da gre za njihov prihodek, toda pristojnosti medobčinske uprave so omejene. Zato k večji odgovornosti kličejo še davčno in tržno inšpekcijo ter tudi policijo, toda na delo slednjih ne morejo vplivati.
»Le s celovitejšim nadzorom si lahko obetamo boljše rezultate. Mi smo pobude medobčinski inšpekciji že dali. Na žalost bomo zavest sobodajalcev k doslednejšemu in bolj verodostojnem evidentiranju ter poročanju o prenočitvah očitno izboljšali le z poostrenim nadzorom, ki bo temeljilo na sodelovanju vseh pristojnih inšpekcijskih organov,« je ponazorila vodja oddelka za gospodarstvo, negospodarstvo in finance v tolminski občini Janja Bičič.
