Zasavje ima več zlatih jajc, a jih ne zna tržiti

Trbovlje – Zasavje v zavesti Slovencev ne velja za turistično območje. Po svoje krivično, a tudi upravičeno, saj ima najmanj, le enajst ležišč na tisoč prebivalcev v državi, šibko turistično ponudbo, turistično organizacijo v povojih in nekaj posameznikov, ki orjejo turistično ledino; ni pa pravih turistov. O zasavskem turizmu pove vse podatek o letni turistični taksi v mladinskem hotelu Trbovlje: sto evrov znaša.

A tisti, ki doživi zasavski turistični utrip, odhaja navdušen. »Majhen, ljubek in celo bolj zelen kot moja Irska,« je turistično najmanj razviti del Slovenije opisala Anna O'Sullivan, Irka, ena redkih pravih turistk, ki jo je po Bledu in Ljubljani pot zanesla še v Trbovlje. Mlada frizerka, ki želi postati stevardesa, je z vlakom prepotovala Češko, Slovaško in Madžarsko in se za nekaj dni ustavila pri trboveljski družini, ki že leta gosti svetovne popotnike. Ne čudi, da je to družina direktorice Zasavske turistične organizacije (ZaTO) Nataše Jerman Rajh. Poleg »hribov in zelenja vse naokrog« sta O'Sullivanovo bolj kot ričet in jota na Kumu navdušila majhnost Trbovelj in čokolino ali tukajšnji »local food«, kot ga je poimenovala.

Pravih turistov le za vzorec, so le dnevni in tranzitni

Lani so v zasavskih objektih z vsaj desetimi stalnimi ležišči po zbranih statističnih podatkih beležili dobrih 8300 nočitev, kar je najboljši rezultat zadnjih petih let. Preverjanje na terenu kaže manj optimistično sliko. Pravih turistov lahko v zasavskih dolinah naštejejo na prste ene roke, poslovnežev, ki tu prespijo, ker morajo, je po sesutju nosilnih energetskih in lesnih podjetij komaj za obe roki, glavnino predstavljajo tranzitni, dnevni gostje, ki znajo očitno edini ceniti središčno lego Zasavja.

Andreja Žibert iz gostišča Vidrgar, ki s 27 dvoposteljnimi sobami, apartmajem in dvema enoposteljnima sobama velja za edinega večjega turističnega ponudnika v Zasavju, pravi, da se k njim vračajo kanadski, belgijski, nizozemski in francoski gostje, a jim Zasavje pomeni le izhodišče, kjer prespijo in počijejo med izleti na slovensko morje, hribe ali toplice. Nekaj je poslovnežev (iz bližnjega Etija, op. p.) in naključnih gostov s kolesi in motorji, ki ostanejo kak dan ali dva. Tudi v gostišču Kum v Zagorju so se ob vprašanju o številu nočitev »pravih« turistov le nasmejali: »Žal. Niti o tedenskem povprečju ni mogoče govoriti.« V edinem »pravem« hotelu v Zasavju, v mladinskem hotelu Trbovlje s 24 posteljami, je statistika sicer boljša, izplen pa domala nikakršen: od maja do julija je tu prespalo 129 gostov, kar pomeni okrog 30 evrov takse. Ta je v Trbovljah 2,5–krat, v Hrastniku pa skoraj petkrat nižja kot v Zagorju, kjer znaša 0,69 evra. Tu je turistična ponudba tudi najbolj razvita.

Krivično je trditi, da Zasavje poleg »običajne« ne premore tudi edinstvene turistične ponudbe. »Imamo jo, imamo tudi potrebno infrastrukturo, manjka pa nam promocije in prepoznavnosti. Posameznik v turizmu ne pomeni nič. Turizem je množična in dolgoročna domena,« pravi Anton Dolinšek, lastnik posestva Ergela Planido v Rtičah na zagorskem Podkumu in družbenik ZaTO. Oddaljeno le dobrih 60 kilometrov od prestolnice, kjer je aprila prenočilo 87.000 turistov, bi se moralo Zasavje bolj promovirati v Ljubljani, tako pa njegove prednosti ostajajo neizkoriščene.

V tri krasne

V ZaTO so opravili pionirsko delo: prerešetali so vse možnosti in jih zajeli v blagovno znamko V tri krasne, prešteli ležišča v dolinah in planinskih postojankah, pregledali so industrijsko dediščino, kulinariko, podeželje, gradove, čebelarske, etnološke, naravoslovne in kolesarske poti, ter naredili seznam dodanih turističnih vrednosti, od adrenalinskega raftinga po Savi, spusta z jadralnim padalom, strateških iger paintballa in airsofta, spustov v kraške jame, več kot sto plezalnih poti težavnostnih stopenj od 5a do 7b, spuste ali vzpone, kakor komu ljubše, z gorskimi kolesi, tek po opuščenem rudniku rjavega premoga, znan kot Jamatlon in jahanje najstarejše avtohtone pasme konj na Balkanu – bosanskih planinskih konj. Z njihovo naravno vzrejo se ukvarja Anton Dolinšek. »Nisem pristaš komercialnega jahanja. Konj ni motor, ki ga posodiš za polurno izživljanje. Ponudiš ga človeku, ki se je pripravljen z živaljo zbližati,« pravi Dolinšek. Tačas ko prigovarja Boru, bodočemu plemenskemu žrebcu, katerega oče je zaplodil petdeset potomcev, našteva njihove dobre plati: so srčni, odporni, trpežni, plodni, lahke žrebitve in skromni v prehrani; na njihovem predniku naj bi celo Džingiskan prijahal do Jadrana. Dolinškova Ergela Planido, posestvo na 41 hektarjih, je spomenik tej ogroženi pasmi, z etnološko zbirko kmečkega orodja, žrmljami, dvestoletnim kozolcem in razgledno točko, od koder se vidi celo do Trdinovega vrha in kjer naj bi po ustni legendi stal skrivnostni roparski grad Kucenberg in bili v gomilah pokopani turški vojaki, pa tudi pravi muzej na prostem. »Kjer se da sicer spati tudi v senu,« dodaja Dolinšek.

Manjka postavka »razvoj turizma«

Največja ovira zasavskega turizma je: malo ležišč, njihova razporeditev in relativno slaba kakovost, saj se v večini primerov vanje ni vlagalo že desetletja. Izjema je mladinski hotel v Trbovljah, medtem ko sta gorski hotel Dom Utrip na Prvinah in bazenski kompleks v Medijskih toplicah zaprla vrata; prvi po enem, drugi po 130 letih. Investicije v turizem so redke.

Lani in letos se je v Zasavju po podatkih Jermanove zaključilo kar nekaj projektov, katerih cilj je bil razvoj novih turističnih produktov (tematska pot po podeželju, gasilski muzej, učne poti …). Zaključili so se tudi večji promocijski projekti: »Ti so glavnino sredstev pridobili iz EU skladov. Sedaj čakamo nove razpise, nadejamo se novih finančnih sredstev, da bomo lahko nadaljevali dobro zasnovane razvojne aktivnosti.« Edina večja, 600.000 evrov vredna turistično-razvojna investicija, ki se bo zaključila septembra, je prav tako z EU sredstvi podprta prenova rudarskega muzeja v Kisovcu. Vodi in sofinancira jo zagorska občina, Jermanova pa si ne upa trditi, da v občinskih proračunih obstaja tudi konstantna postavka »razvoj turizma«. V ZaTO v sodelovanju z Zagorjani prav zdaj pripravljajo dokumentacijo za vzpostavitev prve točke za avtodome v Zasavju. Uredili jo bodo v Evroparku, na nekdanjih rudniških površinah. Bogastvo, ki ga Zasavje skriva pod površjem, bolj slabo trži, o čemer Jermanova meni: »Rudarska dediščina postaja aktualna šele sedaj, ko so mnoge priložnosti za pripravo odličnih turističnih produktov zapravljene, ko je večina jam in rovov že zasutih.« Žal tudi najvišji evropski, 365–metrski dimnik Teta, nima velikih možnosti, da bi v kratkem času postal zlato jajce zasavskega turizma – čeprav zanimanje za »alpinistične vzpone« nanj ali spuste s padali narašča. Nekaj so jih celo že našteli – a uradno se niso zgodili.