Tiskane izdaje
Vlada je lani dodelila trideset koncesij za rabo termalne, mineralne in termo-mineralne vode, tik pred božičem pa je sprejela še ustrezne uredbe in osnutek besedila koncesijskih pogodb. Kdaj bodo z vsemi koncesionarji sklenili pogodbe, še niso znali napovedati, a s tem naj bi se končalo desetletno neurejeno stanje, ko so vloge za dodelitev koncesij ležale po predalih pristojnih ministrstev, le Terme Ptuj, Terme Olimia, Rimske terme in Hotel Cerkno so imeli pogodbe in so koncesijo plačevali.
A nove formule za izračun koncesnin skrbijo gospodarstvenike. Robert Grah s Pomurske gospodarske zbornice pravi: »MOP nam je že novembra obljubil izračune, koliko bodo znašale koncesije naših članov.« Ker jih niso prejeli, so se pred dnevi v Termah Vivat v Moravskih Toplicah sestali predstavniki pomurskih družb, ki uporabljajo termalne vode za ogrevanje rastlinjakov ali za termalna kopališča in zdravilišča. Ugotavljali so, da vse še ni razčiščeno. »Uporabniki so dobili koncesijske uredbe za rabo termalne vode, nimajo pa še osnutkov koncesijskih pogodb in povečini še čakajo na individualne pogovore in pogajanja na MOP o višini koncesnine in tudi o količini vode, ki jo bodo lahko na leto načrpali. Nekateri bi v prihodnje potrebovali dvakrat več vode. Vztrajamo tudi, naj se koncesnine zbirajo na enem mestu in naj se iz njih subvencionira vrtanje reinjekcijskih vrtin, saj bodo naložbe vanje prevelike za marsikatero družbo.«
S koncesijo do izgube
Barbara Stopinšek iz Save Turizma, kjer so za svoja zdravilišča in terme prejeli največ koncesij, pravi, da so Terme Ptuj za koncesijo doslej plačevale okoli 50.000 evrov na leto. »Našim drugim termalnim središčem in zdraviliščem koncesije prej niso bile podeljene, čeprav so podala vlogo. Trditve, da nismo nič plačevali, niso točne. Ves čas smo plačevali vodno povračilo, za nazaj moramo za obdobje 2005-2013 na obroke plačati razliko do izračuna nadomestila za uporabo vode ter še za leti 2014 in 2015; samo za vsako od teh dveh let bomo plačali 360.000 evrov.«
Te obveznosti so zdravilišča sprejela. Ne nasprotujejo koncesijam in plačevanju, toda Stopinškova dodaja: »Problem je višina koncesnine po novi uredbi, ki je večina zdravilišč ne bo zmogla.« Temu pritrjuje direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč (SSNZ) Iztok Altbauer: »Koncesije ne bi smele presegati enega odstotka celotnih prihodkov, po zdajšnjem predlogu pa pri nekaterih družbah presegajo osem odstotkov. Nekatera zdravilišča so ministrstvu posredovala svoje predloge, tudi v združenju bomo še opozarjali na slabosti sistema. Tu je še vprašanje enakosti uporabnikov, saj ne more biti uporabljena ista formula izračuna koncesnin za vodo z zelo različnimi temperaturami.«
MOP doslej argumentov in predlogov SSNZ kot predstavnice večine zdravilišč ni upošteval. V Savi Turizmu so tako izračunali, da jih bodo po letu 2019, ko bodo uveljavljene polne koncesnine, te vsako leto stale 1,53 milijona evrov. Sava Turizem za svoje terme že zdaj vsako leto za vodna povračila, za kontrole in analize vode ter za vzdrževanje vrtin plačuje po 0,6 milijona evrov. Povedano drugače: skupina Sava Turizem je imela leta 2014 dobička za 1,042 milijona evrov, polne koncesije pa bi ji naredile izgubo.
Vračanje v podzemlje
Altbauer opozarja na večplastnost problematike vračanja termalne vode v vodonosnike, kar MOP navaja kot možnost za znižanje koncesnin: »Reinjiciranje vode, ki je prišla v stik z zrakom, torej okužene vode, ki velja za industrijsko odpadno vodo, ki je ni mogoče očistiti, prepoveduje tudi zakon ter izreka kazni za tovrstno reinjiciranje. Reinjicirati je mogoče samo vodo, ki se uporablja za ogrevanje, ki je torej v zaprtem tokokrogu, ne pride v stik z zrakom in nima dodatkov iz kopališč, kot so klori in biološki material.«
Barbara Stopinšek pojasnjuje, da so v Savi Turizmu strošek za vodne pravice ponekod sicer znižali z optimizacijo rabe termalne vode v bazenih in za ogrevanje. »Reinjiciranja pa ne izvajamo na nobeni lokaciji, saj je tehnično skoraj neizvedljivo, strošek investicije pa je prevelik. Za naše reinjekcijske vrtine bi potrebovali od 10 do 20 milijonov evrov, tu so potem še stroški obratovanja in energije, obenem pa 70 odstotkov vode ne smemo reinjicirati, saj jo uporabimo v bazenih.«
Na MOP niso enakega mnenja. Poudarjajo sicer, da reinjiciranje v koncesijskih uredbah ni predpisano kot pogoj za izvajanje koncesije, temveč le kot možnost zmanjšanja plačila za koncesijo. Je pa z okoljskega vidika nujno omogočiti, da se čim večje količine vode vračajo v vodonosnik, od koder se odvzemajo. »Prav na dveh vodonosnikih, ki sta najbolj zanimiva z vidika uporabe termalne vode (Mursko-Zalski bazen in Brežiško-Krški bazen), so ugotovljeni padajoči trendi gladine podzemne vode, ki so posledica prevelike rabe vode, zaradi česar je treba izvesti nujne ukrepe, da se stanje izboljša,« pojasnjujejo.
Ministrstvo zavrača tudi trditve zdravilišč: »V praksi se večina vode, ki je namenjena kopališki dejavnosti, uporablja za ogrevanje prostorov, in ne za kopalno vodo, zaradi česar je njeno vračanje mogoče zagotoviti.« Na MOP tudi opozarjajo, da nekaj izkušenj z reinjiciranjem v Sloveniji že imamo in da podvig tehnično ni prezahteven in predrag: »V 90. letih prejšnjega stoletja smo imeli geotermalni par vrtin v peske in peščenjake v Moravskih Toplicah. Vtiskovalno vrtino so po letu 2000 zaradi večjih potreb po termalni vodi spremenili v proizvodno. Od leta 2008 uspešno deluje geotermalni par vrtin v isti formaciji v Lendavi. Leta 2012 je bil izvrtan geotermalni par vrtin v Murski Soboti, ki pa še ne deluje.«
