Pred vrati je zdravstvena reforma. Resda je reformo napovedalo (neuspešno) že nekaj vlad zapored, a zdi se, da gre tokrat zares. Po eni strani so razmere zanjo v resnici zrele, celo nujne, po drugi pa vodi zdravstveni sektor prekaljeni Borut Miklavčič, ki ima zdravstvo v malem prstu, za reformo potrebno odločnost in že večkrat dokazano spretnost, da uskladi raznotere interese. Ali mu jih bo uspelo tudi tokrat?
Interesov je toliko, kolikor je družbenih skupin. Že ob predstavitvi prvega reformnega zakona strokovnemu in organizacijskemu vrhu slovenske medicine ni bilo mogoče prezreti, da prav nihče razen pripravljalcev zakona ni poskušal celovito analizirati, kaj utegne prinesti zakon prebivalcem, kaj stroki in kaj zdravstvenim organizacijam. Usmeritve zakona so podprli, a v nadaljevanju so le redki govorili o čem drugem kot o svojih najožjih interesih. Tako je očitno, da je še kako prav pripraviti zakon zunaj »stroke«. A zakon se bo odvijal znotraj zdravniške in drugih strok in te bodo na koncu - tako kot že ves čas - dokončno regulirale zdravstvo.
Za zdaj se kažeta na povsem različnih bregovih dva interesa. Na eni strani je javni interes, da bi prišli ljudje do potrebnih zdravstvenih storitev ne glede na gmotni položaj (to predlaga zakon), in na drugi zasebni interes tistega dela zdravništva, ki že zdaj intenzivno dela tudi za samoplačnike.
Navedeni podatki so impresivni. V »popoldanskem« zdravstvu naj bi se vsako leto obrnilo 378 milijonov evrov. Če znesek razdelimo z razmeroma malim številom potencialnih izvajalcev (pravih podatkov o tem v državi ni), si lahko predstavljamo, o kolikšnem interesu je govora. Seveda pa ne gre prezreti tistih, ki te storitve kupujejo, si tako skrajšajo predolge (tudi umetno ustvarjene?) čakalne dobe ali si kupijo zdravniški pregled preprosto zato, ker si njegovo plačilo pač lahko privoščijo.
Zakon v bistvu ne ovira ne prvih ne drugih, le predlaga, da se javno in zasebno ločita. Samoumevno se zdi, da bo ostalo javno zdravstvo enako kakovostno in dostopno kljub odhodu nekaterih med čiste zasebnike. Katere pasti se skrivajo na tem polju in kako se jim izogniti, sta vprašanji, za kateri so potrebni drugi (že napisani in še nenapisani) zakonski ukrepi. Morda se prav zato ministru Miklavčiču tako zelo mudi še z drugim reformnim zakonom, ki bo zagotavljal zdravstvu dovolj denarja. Šele ko bomo prebrali tudi ta zakon, bomo zares videli, kaj nas čaka.
Reforma zahteva od celotne družbe in strokovne javnosti temeljiti premislek: ali bo Slovenija krenila po ameriški poti pridobitniškega kapitalizma tudi v zdravstvu ali po človeško bolj prijazni poti katere od skandinavskih dežel. Njen pomembni del je osnovan na misli našega znamenitega in mednarodno najbolj priznanega nevrokirurga akademika prof. dr. Vinka Dolenca, ki jo je že nekajkrat v pripravah na reformo izrekel tudi minister Miklavčič: »Zdravnike v Sloveniji moramo ponovno vrniti medicini.«
Misel odpira vrsto vprašanj o poslanstvu zdravniškega poklica, ne le za zdravnike, za celotno družbo. Na prvi pogled se zdi v nasprotju z duhom časa, ki postavlja ekonomsko logiko pred vse druge vrednote, a pri popolni prevladi kapitala se nam v prihodnje ne obeta nič dobrega. Od vseh politikov, ne le od zdravstvenega ministra, pod čigar »domeno« sodijo tudi zdravstveno zavarovalništvo, farmacevtska industrija, dobavitelji in graditelji, pričakujemo, da se bodo v imenu ljudi znali braniti pred kapitalskimi lobiji. Zdravstvena reforma je le preizkusni trenutek.
Iz petkove tiskane izdaje Dela