Zdravništvo predlaga za izhod iz krize liberalizacijo

Ukinitev dopolnilnega in uvedba dodatnih zavarovanj. Konec plačne uravnilovke. Bolnišnice kot javna podjetja.

Objavljeno
12. februar 2014 14.51
Posodobljeno
12. februar 2014 15.07
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika

LLjubljana – Zdravniške organizacije so danes predlagale strateške usmeritve zdravstva za izhod iz krize, zasnovane na liberalizaciji in konkurenčnosti trga zdravstvenih storitev. Najpomembnejši cilji so: preprečitev kolapsa zdravstva, izboljšanje sistema, izpolnjevanje potreb prebivalstva in stroke ter odprava čakalnih dob, so povedali. Z reformo se mudi.

»Imamo solidne temelje in smo po kakovosti še vedno primerljivi z razvitimi državami, a imamo že dlje časa resne težave. Če se do naslednjih volitev ne bo nič spremenilo, bo to usodno za slovensko zdravstvo. Izgubilo bo tla pod nogami,« je opozoril Andrej Možina, predsednik Zdravniške zbornice Slovenije, na resnost razmer, ki so bile neposredni povod za pripravo strateških usmeritev.

»Zdravniki smo odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti, zakone prenašamo na paciente in sprejemamo njihove odzive. Najbolje poznamo sistem. Predlagamo pravične in dobre rešitve, vendar ni nujno, da bodo vsem všeč,« je dejal Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa. Zdravniške organizacije so predlog sprememb sicer pripravile za ministra Tomaža Gantarja, ki pa je medtem že odstopil. Pričakujejo, da jih bodo politiki upoštevali. »Slovensko zdravstvo je zdaj kot stavba, ki kaže razpoke. Fasadiranje ne bo pomagalo. Je kot bolnik. Ne moremo si privoščiti, da bi se sprehajali naokrog in se pogovarjali, kaj bomo naredili, bolnik pa bi medtem slabel. Z reformo ni mogoče čakati do jeseni. Če se politika ne bo mogla dogovoriti, naj politiki dajo zdravstvo v upravljanje zdravnikom,« je dejal Kuštrin.

Slovenija na 18. mestu

Politike je strah izvesti zdravstveno reformo. Med najpomembnejšimi sovražniki zdravstva, kot je dejal Možina, so: zaprtost in nepoznavanje sistemov v EU, nesprejemanje resnosti razmer v gospodarstvu, nerealne želje, populizem na vseh ravneh družbe, ki onemogoča nujne spremembe, obstoj lobijev, ki jim trenutno stanje ustreza zaradi njihovih poslov, slaba komunikacija v družbi. Slovenija namenja zdravstvu 30 odstotkov manj denarja, kot je povprečje držav v EU. V zadnjih štirih letih je zdravstvo izgubilo od 300 do 400 milijonov evrov, cene zdravstvenih storitev so se povprečno znižale za 16 odstotkov. Čakalne dobe so se v zadnjih dveh letih povečale za povprečno 22 odstotkov (glej tabelo). Slovenija ima 25 odstotkov manj zdravnikov, kot je povprečje v EU, trenutno manjka tisoč zdravnikov. Kljub temu je po kakovosti zdravstva Slovenija na 18. mestu med 35 evropskimi državami (prva je Nizozemska, druga Švica). Omenja se 500 milijonov evrov, ki se izgubijo s korupcijo, a bi bilo to trditev treba bodisi analizirati bodisi ovreči, saj povzroča škodo, je navedel Možina, ki se je zavzel za ničelno toleranco do korupcije. Vir korupcije so tudi nabave velikih vrednosti z naročilnicami, zato predlagajo prepoved kupovanja z naročilnicami in upoštevanje zakona o javnem naročanju. Kakšni so drugi predlogi?

Financiranje in pravice

V Sloveniji je razlika med možnim in vzdržnim vse večja. Ljudje hočejo najsodobnejše zdravljenje, a to je odvisno od tega, koliko denarja je družba pripravljena nameniti za zdravstvo, je dejal Bojan Popovič. Slovenija mora slediti sodobni medicini, da bo lahko zdravila najtežje bolne. Eden od ciljev predlagane reforme je tudi popolna odprava čakalnih dob. Za oboje zdravstvo potrebuje več denarja, in sicer od 10,5 do 11 odstotkov BDP. Gospodarstva se ne sme bolj obremeniti, zato zdravništvo ne predlaga povišanja obveznega prispevka, s katerim zberemo zdaj 2,3 milijarde evrov na leto, ampak le poenotenje prispevnih stopenj v obveznem zavarovanju, vse druge spremembe pa v prostovoljnih zavarovanjih.

Predlagajo ukinitev dopolnilnega zavarovanja (zdaj znaša okoli 400 milijonov evrov) in uvedbo pravih dodatnih zasebnih zavarovanj (v višini približno 1,4 milijarde evrov). Poleg zasebnih zavarovalnic naj na slovenski trg vstopijo tudi tuje zdravstvene zavarovalnice.

S financiranjem so povezane tudi pravice. Danes so v košarici pravic iz obveznega zavarovanja vse zdravstvene storitve, ki obstajajo, a jih v resnici ni mogoče dobiti oziroma zanje veljajo zelo dolge čakalne dobe, vse je treba tudi doplačati. Po novem bi bila osnovna košarica, do katere bi imel pravico vsakdo, natančno določena (glej tabelo). Nekatere nadstandardne pravice bi bilo treba plačati iz žepa, nato pa bi delež za standardni del ZZZS bolniku povrnil. Iz obveznega zavarovanja bi izločili pravice, ki jih hočejo bolniki, a jih ne potrebujejo. Popovič je navedel primer nepotrebne pravice: če bi imeli tablete, ki preprečujejo jutranjo zaspanost, bi jih lahko dobili iz dodatnega zasebnega zavarovanja.

Spremembe v organizaciji

Zdravstvo je treba narediti bolj fleksibilno. Bolnišnice, zdravstveni domovi in druge zdravstvene ustanove naj imajo več avtonomije. Današnji javni zavodi naj se preoblikujejo v javna neprofitna zdravstvena podjetja. Izvajalci naj bodo popolnoma liberalizirani, kot predvideva tudi evropska direktiva o prostem pretoku. To pomeni, da bi imel dostop do denarja v javni blagajni vsak izvajalec, ki ima pogoje za delo (licenco, prostore). Koncesij ne bi bilo več. Izvajalci naj bodo med seboj konkurenčni, kar bi dosegli s tem, da bi denar dejansko sledil bolniku. Uravnilovke ne bi bilo več, plače zdravnikov bi bile odvisne od njihove učinkovitosti. Javno in zasebno delo bi povsem ločili, kar bi dosegli z ekskluzivnimi in neekskluzivnimi pogodbami. Zdravniki z ekskluzivnimi pogodbami bi delali zgolj pri enem delodajalcu, tam imeli možnost za nadure in stimulacije. Zdravniki z neeksluzivnimi pogodbami bi delali največ 80 odstotkov pri enem delodajalcu, preostanek pa drugje, a bi jim socialne prispevke plačevali v deležih vsi delodajalci (danes le javni zavodi).

Zdravniki bi pri svojem delu upoštevali že sprejete standarde in normative dela, kar bi pomenilo, da bi imeli več časa za bolnike, večjo kakovost in varnost zdravljenja. Na primer: zdaj lahko bolniku namenijo povprečno sedem minut, po novem bi to bilo 20 minut ali več. Večjo vlogo mora dobiti tudi stroka, in sicer v obliki strokovnih svetov za posamezna področja, ki jih je za ta namen ustanovilo zdravniško društvo. Strokovni sveti bi postavljali standarde opreme, diagnostičnih postopkov in potrebnih zdravljenj.