Zdravstvo: Ključ do rešitve je v reformi

V nasprotju z vsemi prejšnjimi leti, ko je imela Slovenija posebnega ministra za zdravje, ki se je ukvarjal s pripravo reforme, ga letos prvič nima. V tem pogledu je zdravstvo ukinjeno področje. Kaj to pomeni, bomo šele videli, a mogoče ni nujno slabo, saj se bo vlada tako prvič neposredno soočila z zahtevami po izboljšanju dostopnosti do zdravja. Pred tem je bilo zdravstvo vsaki vladi skoraj postranska stvar, na katero se je spomnila le v nujnih primerih.

Del neuspeha vseh reform je v tem, da se ne morejo zediniti glede tega, v katero smer bo zdravstvo pravzaprav šlo. Ko potem kateri koli minister napiše zakone, se vključijo lobiji in sesujejo drugo za drugo vse rešitve. Lobijev je nešteto, zdaleč najmočnejši je zavarovalniški. Močno uveljavljanje interesov zavarovalnic je vedno bistveni vzrok za neuspeh reform. Zakaj?

Prvi in najnujnejši korak zdrav­stvene reforme ne le v Sloveniji, ampak povsod v svetu, je sprememba financiranja zdravstva. Slovenija se od vseh drugih držav razlikuje po zasebnem dopolnilnem zavarovanju, ki zaradi nikakršne fleksibilnosti pri uporabi tam zbranega denarja deluje kot močna cokla v razvoju slovenskega zdravstva. Preoblikovanje tega v drugo obliko zavarovanja je zato nujno. Toda vsak minister, ki predlaga spremembo dopolnilnega zavarovanja, kmalu zatem odstopi, je odstavljen ali kako drugače nagnan iz vlade. V dopolnilnem zavarovanju je ključ poraza vseh reform.

Kadar govorimo o finančni krizi v zdravstvu, je že prav, da pogledamo, kolikšna je ta kriza. Ni velika. Če jo primerjamo s krizo v splošnem proračunu, ugotovimo, da kriza v zdrav­stveni blagajni ne dosega niti desetinke krize v splošnem proračunu. Če jo primerjamo s krizo v bankah, ki smo jim poklonili 4,8 milijarde evrov, zdrav­stvene sploh ni. V zdravstveni blagajni bo letos zmanjkalo 74 milijonov evrov. Od kod torej tolikšno govorjenje o krizi?

Krizo doživljajo predvsem bolnišnice in drugi izvajalci, ki jim zdrav­stvena blagajna znižuje cene. Zaradi racionalizacije, ki naj bi jo izvajalci izvedli brez zakonskih sprememb, ki bi racionalizacijo omogočile, so zdravniki, sestre, administratorke in vsi zaposleni v zdravstvu demoralizirani, izčrpani, prepirati se začenjajo tudi med sabo. Zaradi razmeroma majhnega finančnega primanjkljaja, ki pa se ne odpravlja, prihaja zdravstvo vse bolj v moralno krizo.

OECD je leta 2011 zapisal, da so posledice nestabilnega finančnega položaja v zdravstvu naraščanje zasebnih izdatkov, prelaganje investicij na pozneje in izguba najboljših kad­rov. Vse to se pri nas dogaja in zaradi razmeroma majhnega finančnega primanjkljaja se zdravstvo dejansko poslabšuje.

Zdi se, da mnogim interesom kriza v zdravstvu ustreza. Zagotovo pa ne bolnikom.