Zdravstvo v. d. via vlada d. d.

Slovensko zdravstvo vodijo vršilci dolžnosti. Tri največje bolnišnice v državi in zdravstvena blagajna so brez pravega vodstva.

Objavljeno
21. oktober 2015 20.43
Klinični center. V Ljubljani 25.5.2015
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Slovensko zdravstvo je v nenavadnem položaju. Štiri največje zdravstvene ustanove so brez pravih direktorjev. ZZZS, ki upravlja 2,4 milijarde zdravstvenega denarja, UKC Ljubljana, ki predstavlja tretjino vseh zdravstvenih zmogljivosti na Slovenskem, Onkološki inštitut in Splošno bolnišnico Celje vodijo zdaj vršilci dolžnosti.

Odveč je pojasnjevati, da ljudje, ki niso imenovani za daljše obdobje, ne zasnujejo dolgoročnih projektov, nimajo prave avtoritete med zaposlenimi in so nasploh negotovi. Ne vemo sicer, ali bolnišnice zato že delujejo slabše, a so v celoti bolj labilne in se pod vodstvom vedejev zagotovo ne morejo razvijati. V čem je čar vršilcev dolžnosti? In kakšne so ali še bodo posledice?

Leto dni za spoznavanje

Država – v imenu volivcev vlada – je lastnica in s tem odgovorna za delovanje javnih zavodov. Te vodijo sveti, v katere večino članov imenuje vlada. Vlada, v primeru zdravstva ministrstvo za zdravje, lahko torej neposredno vpliva na odločitve svetov zavodov. Ali vpliva? Če bi sklepali po izjavah ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ne. Rekla je, da so člani svetov zavodov povsem samostojni. Njen načrt je, da bo na podlagi novih kriterijev izboljšala svete zavodov in potem bodo bolnišnice delovale bolje. Ali res?

Ob vsaki zamenjavi svetov zavodov smo vedno znova priča silnemu neznanju članov, ki jih vanje imenujejo. Zdravstvo je zapleten sistem z mnogimi zankami, za razumevanje katerega porabijo novi člani in seveda tudi novi direktorji vsaj leto dni. Tako dolgo trosijo naokoli neumnosti, podobne zadnji trditvi o UKC Ljubljana, da bodo čakalne dobe v UKC krajše, če zdravniki ne bodo delali zunaj UKC. To je nesmisel – kot mnogi drugi, ki jih govorijo novopečeni na položajih. V javnosti povzročajo zmedo. V bolnišnicah imata poglavitno vlogo vsekakor generalni in strokovni direktor. Generalni podpisujejo vse pogodbe. Od tod velika skrb javnosti za njihovo neoporečnost in večna namigovanja, kdo je povezan s katerim dobaviteljem. Zakaj torej vlada aktivneje ne poseže v njihovo imenovanje?

Pomanjkanje kandidatov ali zmedenost?

Možnost, ki se zdi kot na dlani, je pomanjkanje dobrih kandidatov za direktorje. Vsekakor bi se z njo strinjali pri imenovanju generalnega direktorja ZZZS. Res, da v ZZZS ni sveta zavoda kot v bolnišnicah, ampak je skupščina, v kateri odločajo sindikati, delodajalci, zavarovanci in vlada. V. d. generalnega direktorja Samo Fakin je sam povedal, da se kot vršilec dolžnosti ne počuti dobro, da ne more delati dolgoročno, da je v podobnem položaju kot prekarni delavci, zato išče službo, pri tem pa upravlja 2,4 milijarde evrov! Kljub vsemu je vršilec dolžnosti že pet mesecev in nikomur ne pade na pamet, da bi objavil razpis. Tudi vlada nič ne reče.

Drugače je bilo prejšnji teden pri imenovanju direktorja celjske bolnišnice. Bili so štirje kandidati, med njimi nekdanja državna sekretarka Brigita Čokl, ki se na zdravstvo dobro spozna, in tudi direktor bolnišnice Marjan Ferjanc. Kljub pozitivnemu poslovnemu rezultatu ga svet zavoda ni potrdil (najbrž zaradi članstva v SDS). Izbrali niso niti nobenega drugega, pač pa so Ferjanca imenovali za v. d. Kaj ta svet zavoda sploh hoče? Destabilizirati bolnišnico, ki dela dobro? Utišati Ferjanca, kot je pozicija v. d. utišala Fakina? Ali pa so bili člani celjskega sveta kot voda, ki se brez vsakega reda razlije po polju, če nima struge, po kateri bi tekla? Brez vsake misli, vizije, odločitve? Nesposobni odločanja?

Fenomen Baričič in UKC Ljubljana

Podobno kot na ZZZS se v krizi vodenja Onkološkega inštituta in UKC Ljubljana vsekakor zrcali pomanjkanje dobrih kandidatov, ki bi ustrezali tudi politiki. UKC je dve leti vodil Simon Vrhunec kot v. d., dokler se ni tega naveličal in julija odstopil. Svet zavoda je našel in – ne da bi ga sploh videl – soglasno imenoval za vršilca dolžnosti Andreja Baričiča. Lahko bi sicer imenovali kogarkoli. Ko direktorja ni, je odločitev o novem v. d., ki reši nenadno vodstveno stisko, povsem v pristojnosti sveta zavoda. Imenoval je torej Baričiča. To pa nikakor ni ustrezalo vsem v državi. Masaker, kakršnega je doživel po imenovanju Baričič v medijih in poslanskih klopeh, bo v prihodnosti marsikaterega zdravomislečega kandidata najbrž odvrnil od misli, da bi se prijavil za kakršnokoli javno funkcijo. Baričič, ki je bil pred imenovanjem povsem nekriminaliziran, lahko bi rekli primeren državljan, član več nadzornih svetov in akreditacijske komisije brez kake javne pripombe, je naenkrat postal vsakodnevna črna medijska zvezda. Zakaj tako?

Bombardirani smo z informacijami, ki jih dandanes po načelih nekdanje Udbe (službe državne varnosti) o državljanih zbirajo mnoge interesne skupine in jih posredujejo medijem. Veliko truda zahteva od novinarjev, da ugotovimo, katere so smiselne in katere ne. Baričiču so očitali vrsto povsem zakonitih stvari, denimo, da ima pet podjetij v treh državah. Povsem zakonito, celo zaželeno v globalni družbi, katere del je Slovenija. Dokaza, da je dobil na katero od teh podjetij kaj umazanega ali opranega denarja, za zdaj ni. Kljub temu so Baričiču pet podjetij vsak dan očitali. Nekateri drugi očitki so bili čustvene narave, kot na primer, da je sosed in prijatelj Simona Vrhunca, predsednik športnega društva, v katerem je tudi Janez Zemljarič, in da pozna vrsto drugih ljudi. V Sloveniji ni to nič nenavadnega. Ker nas je malo, je jasno, da »vsi« poznamo »vse«. Vzbujanje vtisa, da je nekaj narobe, čeprav je za vse druge povsem običajno, je pogost način razvrednotenja nekega človeka.

Posebno zanimiv je bil očitek o načinu imenovanja. Med vrsticami je vseboval precej nenavadno misel, da je Baričič zmanipuliral celoten raznovrstno sestavljeni svet zavoda, ki ga je povabil in ga soglasno imenoval za vedeja. Če je bilo s postopkom kaj narobe, bi morala biti kritika usmerjena v svet zavoda, ki je postopek vodil, ne v Baričiča. A je padlo po njem. Druga stvar je pogodba med UKC in podjetjem Baričičeve žene v času, ko je bil Baričič član sveta UKC. Ali bo angažma strokovnjaka za trimesečni pregled informatike v UKC v vrednosti 11.500 evrov odnesel Baričiča, bomo videli danes.

Svet UKC namreč danes izbira novega generalnega direktorja. Med petimi kandidati se je na razpis prijavil tudi Baričič. Ga bodo po vseh javnih linčih gledali drugače kot pred dvema mesecema? V Sloveniji se nasploh na vse vodilne ljudi in take, ki bi vodilni lahko postali, a priori gleda z domnevo, da so kriminalci. Tako imamo – brez sodno dokazane krivde – v javnem prostoru veliko število kriminaliziranih. Današnja odločitev sveta zavoda pa se najbrž ne bo vrtela okoli medijskih obtožb Barčiča, ampak bolj okoli vprašanja, ali je dejansko sposoben voditi UKC. Med vedejevstvom je bil namreč na nekakšnem poskusnem delu. Kako je vodil UKC ta čas, bi lahko svetu zavoda povedali njegovi sedanji najožji sodelavci, denimo, strokovni direktor prof. dr. Sergej Hojker. Hojker ima veliko izkušenj, prav on je pred desetletjem v vodstveni stiski na enak način kot Baričič zdaj postal v. d. generalnega direktorja. A Hojkerja zdaj ne morejo vprašati za nasvet, ker so ga prejšnji teden začeli odstavljati. Kako bi zdaj zaupali nekomu, ki so mu izrekli popolno nezaupnico?

Odstavitev prof. dr. Sergeja Hojkerja je še dodatno destabilizirala UKC. S 450 milijoni evrov je UKC največja in najpomembnejša bolnišnica, a hkrati edina, ki nima niti pravega poslovnega niti strokovnega vodstva. Komu je v interesu destabilizirati UKC? In zdravstvo v celoti? Kaj pravzaprav hoče oblast, ki »vzdržuje« vse najpomembnejše zdravstvene ustanove v nestabilnem stanju? Sama dobro gospodariti ali vse razrušiti?

Nekateri pravijo, da velike direktorje v resnici imenujejo ali jim nasprotujejo dobavitelji. Delniške družbe (d. d.) torej.