Za zdaj bolniki tovrstnih sprememb še ne občutijo v vseh razsežnostih, toda dejstvo, da bodo po bolnišnicah morali odpovedati pretežni del operacij, ki sicer niso nujne, pa vendar gre za posege, na katere bolniki čakajo tudi leto dni ali več, nikakor ne vzbuja dobrih občutkov. Še manj bi kaj takšnega lahko trdili potem, ko slišimo, da so v manjših bolnišnicah zaradi pomanjkanja travmatologov na tovrstna zahtevna mesta začeli nameščati zdravnike, ki niso (dovolj) usposobljeni za izvajanje travmatološke dejavnosti, med drugim tudi urologe.
Še več čakanja, slabša oskrba
Nekatere bolnike, pri katerih naj po strokovni presoji podaljšanje čakanja ne bi vodilo v poslabšanje zdravstvenega stanja, so, bodisi po telefonu bodisi po pošti, že obvestili o nenadejanem odlogu. Ta nikakor ni dobrodošel, če vemo, kako težko vsak, ki se spopada z določeno bolezensko težavo, čaka na vsakršno izboljšavo. Operacija, naj bo ta še tako enostavna oziroma rutinska, je stresen dogodek, za organizem in za psiho obolelega; ko se pacient že temeljito pripravi na odhod v bolnišnico, enostavno ne more biti vesel odloga in ponovne negotovosti, ki jo ta prinese s seboj.
Dodatno obremenjujočo popotnico v teh dneh prinašajo še nedvoumne ugotovitve, po katerih sta varnost in kakovost dela po zdravstvenih zavodih že načeti. Iz dneva v dan bo le še slabše, saj bo že ta ali najkasneje naslednji teden nemogoče zagotoviti dovolj ekip za nemoteno zagotavljanje zdravstvene oskrbe, tako na različnih ravneh zdravstvenega varstva kot v različnih strokah.
Strokovna direktorica Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana prof. dr. Brigita Drnovšek – Olup je še v četrtek, po uvedbi novih delovnih razporedov, ves program, pri katerem morajo biti pacienti v splošni anesteziji, opravila v celoti, kljub izrazitemu pomanjkanju anesteziologov. A prostor v operacijski dvorani bodo kirurgi sčasoma morali začeti prepuščati zgolj tistim kolegom, ki bodo izvajali nujne, resnično neodložljive posege. O tem bo odločala triaža, ki bo kirurški program vsak dan sproti prilagajala potrebam, o tem se bodo med seboj dogovarjali zdravniki.
Zdravniki ne bodo asistirali politiki
Tako bo vse dotlej, dokler se vlada in (zobo)zdravniški sindikat Fides ne bosta dogovorila, kako rešiti nastale razmere, ki so z vladnim sprejetjem novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju in posledičnim znižanjem plačila dežurstev, do katerega bodo sicer morali preteči še štirje meseci, sodu enostransko izbile dno. Zdravniki pa na politične kalkulacije nikoli niso pristajali.
»Čas do 1. septembra se je zlorabljal za dodatne pritiske na sindikat in zdravnike, zdaj pa politični odločevalci vijejo roke in želijo problematiko podcenitve zdravniškega dela umakniti z dnevnega reda do lokalnih volitev. Ker politike pri tem očitno vodijo izključno politični razlogi, ne pa skrb za zdravnike, bolnike ali zdravstveni sistem, jim pri tem ne bomo asistirali,« ob zdajšnjem dogajanju poudarja predsednik Fidesa Konrad Kuštrin.
Vse več zdravnikov opozarja, da bi preklic soglasij za dodatno delo preko polnega delovnega časa, ki, kot je znano, v našem zdravstvu predstavlja edini uporabni kratkoročni recept za vsaj kolikor toliko nemoteno skrb za bolnike, morali vsaj začasno zamrzniti. V dobro bolnikov. Jasno je, da tudi vlada računa na takšno potezo, saj ji potem ne bi bilo treba privzemati odgovornosti za morebitne neljube posledice.
Takojšnje reševanje težav
Pri zdravljenju otrok se posledice »1. septembra« že kažejo, čeprav je varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek - Travnik dovolj zgodaj opozorila na ustrezno skrb za otroke, ki da ne smejo občutiti posledic spora med vlado in zdravniki. Kako bo z onkološkimi bolniki, ki bodo ravno tako primorani čakati dlje? Kako bo z zapolnjevanjem vrzeli v anesteziologiji, travmatologiji, pri interventnih dejavnostih?
Tej zgodbi je treba spisati epilog. Nemudoma. Zdravstvo je sfera, ki ne dopušča takšnih postranskih dogajanj, pri katerih sprti strani stavita na etiko, pravice in pravičnost, vse to pa za najbolj izpostavljene (p)ostaja nedosegljivo.
In vse to za približno 12 milijonov evrov na letni ravni? Je že kdo seštel stroške in izgube, ki jih bo povzročil zdajšnji način dela v zdravstvu v Sloveniji, ki se ima za eno izmed razvitih evropskih držav – bolnikom pa v tem trenutku ne zmore zagotoviti oskrbe, ki ne bi stala na nedopustno majavih nogah?
Reševanja težav našega zdravstva, ki so se kopičile zadnje desetletje in več, bo moralo biti bistveno bolj celovito.
Iz tiskane izdaje Nedela