Tiskane izdaje
Ljubljana - »Ni mi do denarja, samo zadoščenje hočem in to, da dokažem otrokoma, da ju nisem zapustila,« je danes komentirala 47-letna Ana Mezga, ena od šestih izbrisanih, ki jim je evropsko sodišče za človekove pravice priznalo, da jim je Slovenija naredila krivico.
Ana Mezga se s solzami v očeh spominja kalvarije, ki jo je prestala v zadnjih 20 letih. Aprila 1992 se ji je rodil sin, bila je na porodniškem dopustu, ko je v enem dnevu ostala brez vsega.
»Nihče ni nič rekel, da je treba kaj urediti, saj sem imela prijavljeno stalno bivanje. Nisem vedela, kaj se dogaja.«
Njena starša na Hrvaškem sta prevzela otroka (njun oče je umrl v vojni), da bi ona uredila zaplet, a se ta pravzaprav rešuje šele zdaj.
»Stanovanje so mi zaplenili. Nisem mogla nazaj. Ko mi je umrla mama, so hrvaške oblasti moja otroka dale v rejo. Nisem vedela, kje in s kom sta. Še po toliko letih čutim praznino. Ta država me je uničila,« se spominja Ana Mezga, ki je iz rodnega Čakovca v Ljubljano prišla kot štirinajstletnica.
Večinoma je delala v gostinstvu. Pravi, da je tukaj zelo lepo živela, dokler se ji ni podrl svet. Po izbrisu se je z novim partnerjem preselila na Obalo, kjer je več let delala na črno. Med obema naslednjima nosečnostima ni bila niti enkrat pri zdravniku, ker ni bila zavarovana.
Najhujše breme zanjo je občutek krivde zaradi starejših dveh otrok, ki so ju vzgojili tuji ljudje. V obupu si je večkrat poskušala vzeti življenje. Danes 29-letna hčerka ima že svojo družino, 20-letni sin je še vedno pri rejnici, pred leti so ponovno vzpostavili stike.
»Hudo je toliko časa biti brez pravic.«
Sedeminsedemdesetletni Mustafa Kurić se je leta 1964 preselil iz BiH v Koper, kjer je bil cenjen čevljar. Dolgo je pred ljudmi skrival, da je ostal brez dokumentov, skoraj dve desetletji se je počutil manjvrednega in »živel kot v getu«, saj iz Kopra, kjer so ga poznali, ni mogel nikamor.
Če so ga v Izoli ali Piranu ustavili policisti, so ga pridržali za štiri ali pet ur, ga šikanirali in poniževali. »Hudo je toliko časa živeti brez kakršnekoli pravice, ne socialne ne človekove. Plačati bi morali tisti, ki so odgovorni za izbris in ne davkoplačevalci,« meni Kurić, ki državi ne zaupa več.
Poleg Ane Mezga in Mustafe Kurića se je na strasburško sodišče obrnilo še devet izbrisanih. Eden med njimi, Milan Makuc, sodbe ni dočakal.
»Zbrali smo zgodbe več kot 50 izbrisanih in med njimi za tožbo izbrali 11 tistih, ki so doživljali najhujše kršitve,« je opisala dr. Uršula Lipovec Čebron, ena najbolj zaslužnih za tožbo, ki so jo 4. julija 2006 vložili na ESČP.
»S skupino raziskovalcev in aktivistov smo se obrnili na več slovenskih odvetnikov, a od vseh poslušali isto: da je to občutljiva tema, da si ne upajo, da ne verjamejo v uspeh in da bomo zagotovo že na začetku zavrnjeni.
Po spletu naključij smo s pomočjo italijanskega kolega Roberta Pignonija prišli do odvetnikov v Rimu (Anton Giulio Lana in Andrea Saccucci), ki sta bila pripravljena prevzeti primer,« se spominja Lipovec Čebronova.
Eno leto trdnega in brezplačnega dela Pignonija, Lipovec Čebronove, Sare Pistotnik in številnih sodelavcev je bilo potrebno, rezultat pa je bil negotov, saj niso vedeli, ali bo njihova tožba sploh sprejeta.
Po tem je, po njenih besedah, ključno vlogo odigral Mirovni inštitut, predvsem Katarina Vučko in Neža Kogovšek Šalamon, ki pravi, da ni vprašanje, ali izvršiti sodbo ESČP, temveč kako.
