Tistega torka je predsednik SNS Zmago Jelinčič, že 18 let poslanec slovenskega parlamenta, v stavbo državnega zbora prikorakal v spremstvu odvetnika in kriminalistov. Za tesno zaprtimi vrati poslanske skupine so preiskovalci nekaj ur brskali po papirjih in računalnikih predsednika po javnomnenjskih raziskavah tretje najmočnejše parlamentarne stranke. Na hodnikih državnega zbora, na katerih običajno klepetajo poslanci in, seveda, sklepajo tudi politične kupčije, je bilo izredno stanje. Prvič v zgodovini samostojne države so bili v eni sami bliskoviti akciji pridržani minister in dva poslanca zaradi suma korupcije in zlorabe položaja. Tudi ko javnost še ni vedela, zakaj se je to zgodilo, je bilo popolnoma jasno, da je morala policija imeti v rokah skorajda neovrgljive dokaze, če je posegla prav v vrh političnega odločanja v državi.
Minister Milan Pogačnik je 24 ur po pridržanju nepreklicno odstopil. Zmago Jelinčič se je odrekel zvestemu poslanskemu kolegu Srečku Prijatelju, ki so ga kriminalisti ujeli kar med »primopredajo« za večino nepredstavljivih 323 tisoč evrov. S tem je prvak nacionalne stranke pokazal, da se bo tudi tokrat do konca boril za svoje politično preživetje in da mu bo verjetno celo uspelo. Hkrati sta SNS in SDS udarili po ministrici Katarini Kresal, ta je odgovorila z grožnjo tožbe zaradi obrekovanja. Poslanci so se posuli s pepelom in priznali, da slovenska politika niže še nikoli ni padla.
A najbolj zanimiva je bila reakcija prvega med ministri, Boruta Pahorja. Izgubil je kmetijskega ministra, četrtega člana kabineta, ki zapušča vlado le nekaj mesecev po napovedi, da rekonstrukcije vlade ne bo. Po Zlati Ploštajner, Karlu Erjavcu in Borutu Miklavčiču odhaja še Milan Pogačnik. A na dnevni red prihaja interpelacija zoper ministrico Katarino Kresal, z vso prtljago afere bulmastifi vred. Še pred tem bo moral Pahor zgladiti spor na fronti Zalar-Brezigarjeva. Predsednik vlade, ki ima s kadrovskimi odločitvami tradicionalno največ težav, bo očitno moral izbirati med svojim ministrom in generalno državno tožilko, ki ji je medtem že nekajkrat obljubil nedotakljivost do konca mandata.
Prav v primeru ministra Pogačnika je, podobno kot pri zamenjavi Karla Erjavca, nakazal, kakšna bi utegnila biti ta politično daljnosežna odločitev. Erjavca ni zamenjal, ko je bil zoper njega vložen obtožni predlog zaradi afere Patria. Nasprotno; zgodba se je vlekla v neskončnost, vse do tragikomičnega razpleta v parlamentu, ko je minister vendarle odstopil, da »predsednik vlade ne bo več tako trpel«. Tudi dan po kriminalistični preiskavi zoper Milana Pogačnika, in čeprav je javnost že nekaj tednov zahtevala odgovornost zaradi afere bulmastifi, je bil Pahor v dilemi. Razmišljal je, ali ne bi Pogačnika vendarle obdržal v ekipi, »dokler se ne razkrije vsa resnica«, policijo pa je javno opozoril, naj »stori vse, da upraviči« pridržanja osumljenih. Pahor se morda tako težko odloča za menjave ministrov zato, ker so ti v stampedu opozicije in javnega mnenja res (pre)lahke tarče. Toda ali s svojim ravnanjem ne kaže tudi, da potihem posluša svarila o »političnem prevzemu« represivnih organov, ki da so pod nadzorom ene same stranke, LDS?
Če je tako, se bo vladna koalicija zelo kmalu približala začetku svojega konca. Za razplet prve kriminalistične preiskave v vrhu politike pa bo pomembno, kaj se bo medtem dogajalo v tožilstvu. Dejstvo, da kljub hudim obtožbam Srečka Prijatelja niso priprli, kaže, kako pomembno je, da v verigi kriminalisti-tožilci-sodniki delujejo prav vsi členi. Vdor policije v »svete« prostore političnega odločanja sam po sebi ne more vrniti zaupanja v mehanizme pravne države.
Ključno je tudi, ali bo slovenski politiki, še preden se bodo karte mešale na novo, uspelo vrniti si vsaj del omajanega ugleda. Ta hip smo na točki Jelinčičeve prostodušne ugotovitve, da »je politik in lahko reče, kar hoče«. In da bi bilo treba, če je res kriv za trgovanje z glasovi, zapreti celotno vladno koalicijo in vse poslance. Če niti ne omenjamo, da bo Srečko Prijatelj očitno še naprej v parlamentu, tudi kot član protikorupcijske komisije, grmel proti nemoralnim bogatašem in tatovom.
Zunanji minister v senci in še vedno javni uslužbenec Dimitrij Rupel je te dni tujim veleposlanikom sporočil, da se v Slovenijo plazi »zlo pod sonce« zato, ker ni prelomila s komunizmom. Nasprotno; očitno se je nova gospodarska in politična tranzicijska elita prehitro prilagodila najslabšemu, kar ji je omogočil prehod v novi družbeni red. »Zlo« v naši državi, to je zdaj že jasno, ni ene same politične barve. Tu imata resne težave Janša in Pahor; prvi ga išče samo na nasprotnem političnem bregu, drugi ga na tisti strani raje sploh ne bi videl.
Tistega torka je orkanski veter pustošil po Sloveniji. A kmalu bo, pravijo, spet posijalo sonce. •