Slovenija od osamosvojitve pa do danes v bistvu nima zunanje politike. Saj če zgolj kimaš velikim in izpolnjuješ njihove želje, še preden jih ti do konca izrečejo, je v bistvu niti ne potrebuješ. Toda veliki takšne nepokončne drže navadno ne spoštujejo prav posebno. Kaj naj namreč počnejo z državo, ki ti nekritično plane v objem že ob vsakem nespodobnem povabilu?
Združene države Amerike, ki kljub finančni in moralni krizi (teptanje lastne ustave in človekovih pravic v Afganistanu, Iraku in tako imenovani vojni proti terorju) še vedno veljajo za najmočnejšo državo sveta, v Ljubljani že skoraj leto dni nimajo svojega veleposlanika. Imajo ga v skoraj vseh afriških in azijskih državah, v Sloveniji, članici Evropske unije, pa ne. Drugo skrajnost predstavlja Rusija, največja in po svoje nič manj vplivna država sveta. Ta nam je novega veleposlanika resda že izbrala. Toda koga? Politika, ki je sokriv za vojne zločine ruske soldateske nad svojim narodom v Čečeniji. Kot da bi se veliki z roko v roki zarotili proti majhni in nepomembni Sloveniji.
Američani nimajo svojega veleposlanika v Ljubljani pravzaprav že dve leti. Praznino po odhodu Thomasa Robertsona, ki je Slovenijo zapustil leta 2007, še pred predsedovanjem Evropski uniji, je v tem času za dobrega pol leta v bistvu zapolnil le Yousif Ghafari. Ta je v slovensko prestolnico prispel nekaj tednov pred vrhom Evropska unija-ZDA, z odhodom Georgea Busha iz Bele hiše pa je 20. januarja letos iz Ljubljane odšel tudi on.
Od takrat je Washington brez veleposlanika v Sloveniji. Kar je po svoje nenavadno. Naše vlade so bile namreč vselej najzvestejše sopotnice Američanov pri vseh njihovih zgrešenih potezah. Vojno avanturo v Iraku je uradna Ljubljana podprla brez vsakršnega najmanjšega dokaza o orožju za množično uničevanje. V Afganistanu jim pod krinko anahronističnega Nata slepo pomaga pri ponavljanju sovjetskih napak. Namesto da bi vse moči raje posvetila reševanju domačega gospodarstva, ki posredno tudi zaradi ameriških finančnih zablod tone kot Titanik.
Ameriškega veleposlanika ni bilo v Ljubljani tako rekoč ves čas predsedovanja Evropski uniji. Ni ga bilo niti med predsedovanjem Svetu Evrope, kjer imajo ZDA (v odboru ministrov) celo status opazovalca. To veliko pove ne le o ameriškem odnosu do Slovenije, ampak tudi do evropskih organizacij in institucij. Še zlasti do Sveta Evrope, ki je prvi razkrinkal nezakonite ameriške poteze v vojni proti terorju in tajne zapore, ki si jih je Cia omislila celo na evropskih tleh.
S podobno dozo servilnosti je uradna Ljubljana ves čas operirala tudi v odnosih z Moskvo. Slovenija namreč nikoli ni uradno protestirala zaradi vojnih zločinov v Čečeniji, nikoli se ni oglasila, ko je Kremelj obračunaval z opozicijo in vselej je molčala, ko so v Rusiji poskušali utišati neodvisne novinarje. Zato je morala seveda molče požreti tudi Dokuja Zavgajeva, prvega (proruskega) predsednika nesrečne Čečenije, ki bo predsedniku Danilu Türku že ta petek predal poverilno pismo.
Glavni arhitekt slovenske zunanje politike je bil večji del naše samostojnosti Dimitrij Rupel, minister za vse partije in vlade, ki je bil po lanskih volitvah nekaj časa všeč tudi novemu premieru. To, kar veliki zdaj počnejo s Slovenijo, je v veliki meri sad prav njegove zunanjepolitične strategije. In njegove zajetne beležnice s telefonskimi številkami vseh velmož sveta. Od katere pa ni nobenega pravega haska. Kot da je nikoli pravzaprav sploh ni bilo.
Iz sredine tiskane izdaje Dela.