»Zmogljivosti vojske bi se lahko aktivirale prej«

Ljubljana – Obramboslovec Klemen Grošelj je prepričan, da bi se nekatere aktivnosti Slovenske vojske (SV) v sedanji vremenski ujmi lahko aktivirale prej. Po njegovem bi morali po ujmi sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami poglobljeno analizirati.

Če bi imeli vzpostavljen celovit nacionalni sistem kriznega upravljanja, bi po Grošljevem mnenju lahko že pri razvoju zmogljivosti SV in nakupih opreme upoštevali vidik sodelovanja pri pomoči ob naravnih in drugih nesrečah.

Kako kot obrambni strokovnjak ocenjujete odzivnost SV v ledeni ujmi, ki smo ji priča?

Težko je ocenjevati odzivnost SV, saj je glede na veljavno zakonodajo pogojena s pozivom podsistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Če te zahteve sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami po pomoči SV ni, se vojska ne angažira. Kako se spopada sam sistem, pa je glede na obsežnost naravne ujme težko reči. Zagotovo gre za geografsko in prostorsko eno večjih naravnih nesreč v Sloveniji, ki je sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami postavila pred resen izziv. Glede na to bo po koncu akutne faze krize treba izvesti zunanjo neodvisno strokovno in poglobljeno analizo, ki naj poda končno oceno celotne intervencije in uspešnosti spopadanja z naravno ujmo ter pridobljenih izkušenj. Nekatere zmogljivosti SV bi se lahko aktivirale prej, saj vojska ima določeno tehniko in opremo, ki bi ju lahko uporabili že v prvih dneh ujme. Predvsem pa, preden se je zaprosilo za mednarodno pomoč v okviru evropskega kriznega mehanizma.

Kje gre iskati vzrok za stanje, ki, kot pravite, ni ravno idealno? V zakonu o obrambi?

Stanje je takšno, kakršno je, zaradi zakonodajnega okvira, ki se v zadnjih dvajsetih letih in več ni veliko spremenil in ne spodbuja različnih akterjev k medsebojnemu sodelovanju in izmenjavi opreme, informacij itd. Še vedno ostaja težava koordinacija aktivnosti med različnimi ministrstvi, tudi znotraj posameznih ministrstev med različnimi službami, upravami, zunanjimi akterji (na primer zasebnimi podjetji). Prevečkrat so zadeve pogojene z okoliščinami in ne s sistemski rešitvami Zakon o obrambi in celoten zakonodajni okvir slovenskega sistema nacionalne varnosti sta zagotovo potrebna temeljite reforme. Nam sorodne države so v zadnjih dvajsetih letih izvedle že nekaj korenitih reform, medtem ko pri nas nikakor ne najdemo niti politične volje niti potrebne politične enotnosti, da bi se take reforme sploh lotili.

Kako torej spremeniti zakonodajo, ki bi posledično pripomogla k hitrejši, intenzivnejši odzivnosti sistema zaščite?

Odgovor je znan: celovit nacionalni sistem kriznega upravljanja, ki v nekaterih državah že uspešno deluje. Njegovo bistvo je racionalna uporaba vseh nacionalnih razpoložljivih zmogljivosti za spopadanje z različnimi nesrečami, krizami in ujmami.

Naj ponazorim: ni pomembno, kdo oziroma katero ministrstvo ali agencija posedujejo agregat, pomembno je, da je razpoložljiv in poslan tja, kjer ga v danem trenutku najbolj potrebujejo. Da se to doseže, sta potrebna na eni strani celovit in ažuren pregled nad dogajanjem in na drugi strani učinkovita koordinacija delovanja na vertikalni in horizontalni ravni, med državo in občinami ter med ministrstvi (in znotraj njih) in različnimi državnimi organizacijami.

Rešitev, po kateri je temelj sistema na lokalni skupnosti glede na stanje, kakršno imamo danes v prenekateri slovenski občini, ni optimalna. Cilj države mora vsem državljanom zagotavljati enak ali vsaj primerljiv obseg varstva. Sedanja kriza kaže, da temu iz povsem objektivnih pa tudi povsem subjektivnih razlogov ni tako.

Na terenu je 500 vojakov. Čistijo cestišča in železniške tire, ljudi preskrbujejo z agregati. V stalni sestavi SV je 7339 vojakov. Bi jih bilo v pomoč lahko vključenih več?

Koliko vojakov bo angažiranih, je pogojeno s potrebami in seveda s kompetencami, ki jih imajo za spopadanje z ujmo. Nesmiselno jih je poslati na delo, za katero niso ustrezno usposobljeni in opremljeni.

Ko bi imeli celovit nacionalni sistem kriznega upravljanja že vzpostavljen, bi zagotovo lahko že pri samem razvoju zmogljivosti SV in nakupu opreme upoštevali vidik sodelovanja pri spopadanju z naravnimi in drugimi nesrečami in ujmami (nabave agregatov, ki bi imeli ustrezne oziroma take priklope, ki se uporabljajo pri nas). Posledično bi bil lahko prispevek SV v tem tvornejši in temu primernejši.

Hkrati bi bil manjši tudi pritisk na prostovoljne gasilce, ki opravljajo čudovito delo in so nepogrešljiva hrbtenica slovenskega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in od katerih pogosto zahtevamo preveč, a jim hkrati kot država nudimo premalo.

Če pogledamo samo vprašanje njihovega položaja pri delodajalcih, vidimo, da ni rešen ustrezno. Menim, da bi bil lahko delež bremena, ki ga nosijo gasilci, manjši, če bi bil razvoj zmogljivosti SV bolj premišljen in celovit tudi v luči potreb varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.