Tiskane izdaje
Devin, Nabrežina – Plinski terminal se ni poslovil iz Tržaškega zaliva. Zgodba o njegovi umestitvi se začenja znova, le da v nekoliko drugačni podobi in na drugem mestu, a še vedno dva kilometra od slovensko-italijanske meje, tik ob izlivu Timave (Reke) v morje, blizu Devina. Danes bo prva javna obravnava v Nabrežini.
Drevi ob 18. uri bo v Kamnarski hiši Iga Grudna v Nabrežini srečanje občinske svetniške komisije (občine Devin - Nabrežina) z zainteresiranimi oziroma prizadetimi subjekti, na katerem bodo podrobneje predstavili terminal za skladiščenje, uplinjanje in distribucijo zemeljskega plina v tržiškem pristanišču in v Moščenicah. Družba Smart Gas, za katero stoji švedski koncern Wärtsilä, namerava na območju Lokavca v tržiški občini, tik ob izlivu na desnem bregu Timave (nedaleč od cestninske postaje Lisert), zgraditi »mini« uplinjevalnik. Svoje mnenje o projektu mora podati tudi mejna, devinsko-nabrežinska občina.
Italijani se ne odpovedujejo
Domačini so vznemirjeni, še bolj pa predstavniki okoljevarstvenih organizacij, ki že vsaj dva tedna opozarjajo, da naj bi šlo za podobno nevarno oziroma nesprejemljivo napravo, kot je bila v Žavljah in so se ji pred dobrega pol leta v Italiji dokončno odrekli. Toda že tedaj so predstavniki italijanske države opozorili, da se plinskemu terminalu ne odpovedujejo in da ga bodo gradili kje drugje v severnem Jadranu. Napoved se uresničuje, saj imajo na pristojnem ministrstvu v Rimu že od 22. julija vlogo družbe za umestitev uplinjevalnika v prostor oziroma za izdelavo presoje vplivov na okolje.
Uplinjevalnik naj bi sestavljala dva velika (30 metrov visoka) plinska rezervoarja, v katerih bi bilo prostora za 170.000 kubičnih metrov plina. Obrat za uplinjevanje naj bi na leto sprejel največ 1,5 milijona kubičnih metrov plina. Za ogrevanje naj bi uporabili morsko vodo, ki ji naj ne bi dodajali kemikalij (zagotavljajo zagovorniki projekta) in bi jo vračali v morje s temperaturo štiri stopinje Celzija. Na obali bi morali urediti 450 metrov dolg pristajalni pomol. Ker je morje na tem mestu plitvo (le 11,5 metra), bi ga morali poglobiti na 13,5 metra (za to bi morali izkopati 300.000 kubikov blata z morskega dna), zgraditi pa bi morali tudi poldrugi kilometer dolg valobran. Investicijo so ocenili na sto milijonov evrov.
Zagovorniki naložbe trdijo, da naj bi uporabili desetkrat manjše cevi plinovoda od tistega, ki so ga snovali v Žavljah, da okolja ne bi obremenjeval, predvsem pa poudarjajo velike finančne učinke. Samo bližnja papirnica Burgo, sicer velik porabnik energije, bi s takim uplinjevalnikom na leto privarčevala šest milijonov evrov. Švedski koncern Wärtsilä pa si prizadeva, da bi tukaj nastala tudi polnilnica za novodobne čezoceanke, ki jih poganjajo motorji na zemeljski plin, kar bi občutno zmanjšalo onesnaževanje morja. Smart Gas si prizadeva, da bi gradbeno dovoljenje dobili v enem letu, dela bi radi začeli leta 2016 in končali dve leti pozneje.
Vedno več pomislekov
Med prebivalci in okoljevarstveniki pa je iz dneva v dan več pomislekov. Krajani so najprej opozorili, da hočejo investitorji »mini« uplinjevalnik umestiti na območje »velikega naravnega pomena«. Naprava naj bi povzročila škodo tako kraškemu okolju kot turizmu in ribištvu. Sprva so predstavniki investitorjev govorili, da bi pripluli le dva ali trije tankerji na mesec, zdaj je slišati, da po dva na teden. »Nasploh velja, da zmogljivosti tega terminala naraščajo iz tedna v teden,« nas je opozoril Franc Malečkar iz Alpe Adria Green, ki se bo zagotovo udeležil današnje javne obravnave.
Po njegovih besedah so se pripravljavci projektov sicer veliko bolje pripravili kot pri žaveljskem terminalu, vendar naj bi šlo za povsem podobno in primerljivo tehnologijo: še vedno naj bi za čiščenje cevi za hladilno vodo uporabljali varikino (in jo spuščali v morje). Poglobiti bi morali morsko dno, kjer je največ živega srebra, saj je izliv Soče blizu. Še vedno bi prihod tankerjev oviral ladijski promet v tržaškem in koprskem pristanišču. Nejasno pa je tudi, ali bi plin res odvažali s cisternami ali po plinovodu.
