Afganistan: začetek vojaškega umika iz povsem zmedene države

Kabul − Do začetka leta 2014, ko naj bi se po trinajstih letih mednarodne »stabilizacije« (Isaf) iz Afganistana začela umikati tuja vojska, so manj kot trije meseci. V državi, ki naj bi zdaj znala skrbeti zase, pa talibi še vedno na teden (!) ubijejo sto pripadnikov domačih varnostnih sil.

Da so razmere pred napovedanim umikom še vedno negotove, je ta teden v intervjuju za BBC potrdil tudi afganistanski predsednik Hamid Karzaj. Dolgoletno prisotnost Nata v svoji državi je opisal z izrazi »veliko trpljenja«, »ogromno izgubljenih življenj«, »nobenega napredka«. Njegov pesimizem je bil resda v popolnem nasprotju s komaj pred nekaj meseci izrečenimi predvidevanji, kajti še junija, ko so afganistanske varnostne sile od Nata tudi uradno prevzemale odgovornost za red in mir v državi, je Karzaj govoril drugače. Zagotavljal je, da bodo Afganistanci, ko bodo videli, da država lahko sama skrbi zase, veliko bolj zaupali domači policiji in vojski. A se je očitno obrnilo drugače.

V tednu, ko se je iz Kundusa med prvimi umaknil celoten nemški kontingent, na predajo tako imenovanih regionalnih poveljstev domačim silam in na odhod iz države pa se intenzivno pripravljajo tudi vse druge tuje vojske, so iz Afganistana poročali, da je v različnih, predvsem terorističnih napadih vsak teden še vedno ubitih najmanj sto pripadnikov domačih varnostnih sil. Tiste policije in vojske torej, ki so ju tuji inštruktorji, tudi slovenski, leta šolali, da bi po umiku tujih vojakov prevzela odgovornost za varnost prebivalstva. Žrtev je po podatkih afganistanskega notranjega ministrstva letos najmanj enkrat več, kot jih je bilo pred letom. Če se bo tako nadaljevalo, utegnejo afganistanski uporniki zdesetkati domače varnostne sile, še preden bodo tuje enote do konca prihodnjega leta zapustile državo, pravijo ciniki, medtem ko ameriški generali že svarijo, da afganistanska vojska in policija brez intenzivne letalske podpore Nata očitno še vedno nista kos upornikom in da bi bilo tujo vojaško prisotnost v državi smiselno podaljšati vsaj do leta 2018.

Štiri ključne neznanke

Večina afganistanskih ekspertov se ob teh črnogledih napovedih strinja, da so za kolikor toliko normalno delovanje države po umiku tujih enot ključni najmanj štirje, za zdaj še vedno nedorečeni elementi. Prvi je vprašanje, koliko tujih vojakov bo po napovedanem umiku še ostalo v državi. Drugi, nič manj pomemben element je izid pogajanj s talibi, tretji so spomladanske predsedniške volitve, četrti pogoj pa je pripravljenost sosednjih držav – predvsem Indije in Pakistana – podpreti normalizacijo razmer v Afganistanu.

O nobenem izmed teh za prihodnost Afganistana ključnih vprašanj še vedno ni jasnega dogovora. Izjave ameriškega predsednika Obame, s katerimi je nekaj časa grozil, da bo iz države umaknil vse vojake, so v nasprotju z ocenami večine strokovnjakov, da bi v državi tudi po letu 2014 moralo ostati vsaj od 8000 do 12.000 ameriških inštruktorjev, ki bi skupaj s še nedoločenim številom posebnih protiterorističnih enot lahko pomagali afganistanskim varnostnim silam zagotavljati kolikor toliko znosen red in mir.

Toda pogajanja o varnostnem sporazumu med ZDA in Afganistanom, s katerim bi se državi dogovorili o namestitvi in pristojnostih teh zahodnih vojaških enot, v katerih bi sodelovale tudi druge države, ki so do zdaj imele vojake v Afganistanu, se zaradi številnih političnih iger, tudi Karzajevih, močno zatikajo. Najbolj jih ovirajo razlike pri drugem ključnem »elementu«, namreč pri razhajanjih Kabula in Washingtona glede tega, kaj sploh storiti s talibi in kako jih vključiti v bodoče politične strukture države.

Po trditvah poznavalcev sicer nihče ne razpravlja več o tem, ali je treba talibe res vključiti ali ne, ampak samo še o tem, pod kakšnimi političnimi pogoji, s kakšnimi omejitvami in kakšnimi koncesijami, da bodo sploh pripravljeni sodelovati. Če je taka pomiritev sploh mogoča, bodo ne nazadnje pokazale tudi afganistanske predsedniške volitve, ki bodo v začetku aprila 2014.

Pravega favorita za naslednika sedanjega predsednika Karzaja, ki mu ustava prepoveduje tretji mandat, še ni videti, kar po ocenah poznavalcev pomeni, da tudi ta »element« afganistanske normalizacije visi v zraku. Je pa že zdaj povsem jasno, da lahko takoj pozabimo na kakršnokoli »normalizacijo« države, če bi se volitve spremenile v prevaro ali če bi bil njihov izid za večino ljudi dvomljiv.

Indijsko-pakistansko rivalstvo

Četrti, za prihodnost Afganistana zelo pomemben element, ki lahko močno zaplete notranjepolitične razmere po odhodu tuje vojske, so zagotovo tudi desetletja trajajoča prerivanja med najpomembnejšima afganistanskima sosedama, Indijo in Pakistanom. Z ameriškim napadom na Afganistan in pregonom talibov z oblasti se je namreč po 11. septembru 2011 krepko spremenilo razmerje moči v tej zgodovinski tekmi na indijski podcelini, pravi zgodovinar William ­Dalrymple.

Po talibski prevladi v letih od 1996 do 2001 je Indija z ameriškim preobratom in Karzajem na čelu Afganistana znova dobila priložnost za več gospodarskega in političnega vpliva. Za pakistanske generale pa je taka indijska prisotnost na »strateško pomembnem afganistanskem dvorišču«, kot pravi Dalrymple, od nekdaj bila »eksistenčna grožnja«. Pakistanska vojaška tajna služba ISI zato na vse načine podpira talibe, da bi nevtralizirala indijski vpliv na državo.

Če mednarodna skupnost pred umikom svoje vojske iz Afganistana, ki je tudi tehnično in ne le politično videti še precej nedorečen, ne bo vsaj za silo uskladila indijskih in pakistanskih pogledov na prihodnost Afganistana, se lahko v državi marsikaj zalomi tudi zaradi zgodovinskega rivalstva med islamskim jedrskim Pakistanom in milijardno jedrsko Indijo.