Afganistanske volitve pod pritiskom talibov

Dva meseca je trajala kampanja pred jutrišnjimi predsedniškimi volitvami, na katerih bo pred skrinjice poklicanih približno 12 milijonov afganistanskih volivcev. Ob pouličnih plakatih, ki so jih Afganistanci vajeni, so se tokrat v kampanji prvič pojavila tudi televizijska soočenja.

Vse to naj bi v državi, iz katere se pospešeno umika Natova vojaška misija, domače varnostne sile pa kljub desetletnemu intenzivnemu »šolanju« še vedno niso sposobne ljudi zavarovati pred talibskimi napadi niti v predvolilno dodatno zastraženem Kabulu, dajalo vtis normalizacije in demokratičnosti. Isti učinek naj bi imela tudi predvolilna tekma, v kateri se je pred dvema mesecema, ob začetku kampanje, kar enajst kandidatov odločilo, da se bodo potegovali za predsedniški položaj, na katerem že vsa leta sedi ameriški »vazal« Hamid Karzaj. Dan pred volitvami jih je v igri še osem, med njimi pa naj bi imeli največ možnosti trije.

Opazovalci najpogosteje omenjajo Karzajevega zunanjega ministra in njegovega protežiranca Zalmaija Rasula, drugi je nekdanji finančni minister Ašraf Gani, še največ možnosti pa pripisujejo zagrizenemu Karzajevemu nasprotniku Abdulu Abdulu, ki je bil nekoč prav tako Karzajev zunanji minister, potem pa se je sprevrgel v njegovega tekmeca in bi sedanjega predsednika najverjetneje porazil že na volitvah pred petimi leti, če mu zmage po splošnem prepričanju ne bi ukradli podkupljeni uradniki volilne komisije ob podpori in pritisku »mednarodne skupnosti«.

Afganistanci si kljub terorističnim napadom talibskih skupin, ki so se v zadnjem tednu pred volitvami okrepili do te mere, da so bili celo v predvolilno dodatno zastraženem Kabulu kar štirje napadi, menda na vsak način želijo na volitve. Tako vsaj kažejo javnomnenjske ankete kabulskega Nacionalnega inštituta za politične raziskave, po katerih naj bi se volitev udeležilo kar 75 odstotkov vprašanih. Čeprav je v državi, ki je, če upoštevamo tudi vse prejšnje okupacije, tako rekoč permanentno v vojni, težko govoriti o demokraciji, si ljudje očitno ne mislijo pustiti kar tako vzeti pravice, da na volitvah odločajo vsaj o tem, kdo jih bo vodil prihodnjih pet let.

Pri tem se velika večina volivcev, sodeč po anketi kabulskega inštituta, bolj malo ukvarja z vprašanjem, ali bodo rezultati volitev po farsi, ki se je s Karzajevo zmago zgodila na prejšnjih volitvah leta 2009, sploh legitimni. Tako Afganistancem kot večini tujih opazovalcev je namreč jasno, da v deželi, iz katere se mednarodne enote pospešeno umikajo, tiste prave demokracije pa kljub že več kot desetletje trajajoči »mednarodni stabilizaciji« in »demokratizaciji« še ni na vidiku, praktično ni mogoče izvesti resnično svobodnih volitev. Uspeh bo že, pravijo, če bodo tokratne predsedniške volitve bolj verodostojne od tistih leta 2009 in če bo večina Afganistancev vsaj približno pripravljena sprejeti njihov izid.

Pomen volitev za mir v državi

Če bi upoštevali dva ključna pogoja, na katera je že pred petimi leti, tik pred volitvami, na katerih je potem zelo sumljivo zmagal sedanji predsednik Karzaj, opozarjal takratni član afganistanskega Nacionalnega združenega sveta Majodin Mehdi, od tokratnih volitev ne kaže pričakovati veliko. Ne le zato, ker zaradi umikanja tujih sil potekajo v še bolj negotovih razmerah, ampak predvsem zato, ker bi volitve v Afganistanu po Mehdijevem prepričanju lahko pomenile tisti pravi način reševanja krize samo v primeru, če bi pred tem prišlo do ponovnega zagona procesa »izgradnje nacionalne države«, v katerem bi mednarodna skupnost »v praksi pokazala, da ne poskuša podpirati plemenskih procesov, ampak da podpira oblikovanje politične opozicije z nacionalno sestavo«.

Drugi pogoj, ki ga je takrat omenjal Mehdi, pa je bil, da bi mednarodna skupnost učinkovito omejila pakistansko podporo talibom in načrtno pakistansko destabilizacijo Afganistana, do katere prihaja tako zaradi mejnih sporov med državama in strateških interesov jedrskega Pakistana kot zaradi veliko širše geostrateške igre, v kateri se ob ameriških prepletajo tudi indijski, kitajski, ruski in celo turški interesi.

Žal je mednarodnim »stabilizacijskim silam«, ki se po več kot desetletju prisilne »demokratizacije« Afganistana neslavno umikajo, Obami pa pri tem še vedno ni uspelo podpisati niti sporazuma, koliko ameriških vojakov naj za vsak primer ostane, korenito spodletelo oboje. Če so se s tem seveda sploh ukvarjale. Zato je celo v primeru, če bi se predsedniške volitve razpletle po najboljših možnih željah, praktično nemogoče pričakovati mirno in politično strpno rešitev za Afganistan.