Tiskane izdaje
Naj gre pri tem za logično preusmeritev pozornosti ali nedopusten geostrateški absurd, dejstvo je, da so se ZDA v zadnjem desetletju veliko več ukvarjale z Azijo, kjer so po 11. septembru 2001 vodile uničujoče vojne. Kitajska je ves čas od daleč opazovala, kako Američani preganjajo teroriste, hkrati pa sistematično gradila svoje zveze z Afriko.
Rezultat tega je za Ameriko porazen. Kitajska blagovna izmenjava z Afriko je prejšnje leto znašala okoli dvesto milijard dolarjev, kar je skoraj dvakrat več od trgovine med črno celino in ZDA. Če se namerava Obama tokrat znova osredotočiti na trgovino in gospodarske interese, bo moral pohiteti, kajti cilj, da bi od Kitajske prevzel prevlado na afriški celini, se zdi vse bolj nedosegljiv. ZDA za zdaj prednjačijo le z 90 milijardami dolarjev, kolikor so jih od leta 2002 vložile v afriško industrijo, vendar je Kitajska v istem času vložila 75 milijard dolarjev, poleg tega ima velike načrte v bližnji prihodnosti.
A tukaj ne gre zgolj za številke. Pomembnejša so načela, po katerih se je ravnala Kitajska. Nekdanjega predsednika Hu Jintaa je med desetletnim mandatom poslala v kar 17 afriških držav, novi predsednik Xi Jinping pa je v treh mesecih po izvolitvi obiskal tri afriške države.
Teden za demokratične partnerje
Obama se je pred to turnejo v podsaharski Afriki mudil le slabih 24 ur in čeprav si je tokrat za obisk v treh državah velikodušno odredil skoraj ves teden, so vsi opazili, da si je izbral samo velike in demokratične partnerje. Hu Jintao je namreč med potovanji obiskoval tudi manjše države, kot so Mali, Mauritius, Namibija ali Kamerun, nato pa na povratnih obiskih gostil tudi vsakega posamičnega afriškega voditelja. Ne on ne Xi Jinping nista odpirala vrat Zhongnanhaia (pekinškega Kremlja) samo politično sorodnim afriškim partnerjem. Za Kitajsko je Afrika celina prihodnosti in čeprav so povsem upravičene bojazni, da je to hkrati poligon azijske sile za merkantilistični pristop do dragocenih surovin, ne bi smeli zanemariti dejstva, da je prav kitajska prisotnost zelo pripomogla k temu, da je danes kar pet od desetih najhitreje rastočih gospodarstev sveta v Afriki.
Čeprav je Obama med turnejo trdil, da ga ne moti očitna prisotnost Kitajske na črni celini, in to podkrepil s prepričanjem, da so ZDA v prednosti že zato, ker prinašajo afriškim državam »demokratične vrednote«, ankete raziskovalnega centra Pew kažejo, da so Afričani čedalje bolj prepričani o tem, da je zanje Kitajska boljša od Amerike. Anketa, ki so jo izpeljali pred nekaj leti, je pokazala, da ima v Slonokoščeni obali in Maliju kar 92 odstotkov vprašanih dobro mnenje o azijski sili. V Keniji, Gani, Nigeriji, Tanzaniji in Etiopiji je Kitajski naklonjenih od 67 do 81 odstotkov vprašanih.
Kako je to mogoče, ko se hkrati mnogi pritožujejo, da je Kitajska nova kolonizatorka, ko se v nekaterih afriških rudnikih kitajski vlagatelji vedejo kot novi lastniki sužnjev, ko skoraj v vseh afriških diktaturah Peking podpira in v dobršni meri ohranja na oblasti okorele, skorumpirane in krute vladarje? Deborah Brautigam, profesorica mednarodnega razvoja in avtorica knjige Zmajevo darilo: prava zgodba o Kitajski v Afriki, meni, da je razlog za kitajski uspeh dejstvo, da se azijska sila tudi na afriških tleh, tako kot je pred tremi desetletji počela v lastni deželi, ravna po načelu, »otipaj kamen in šele potem prečkaj reko«. To pomeni, da azijska sila v svojih pristopih do držav eksperimentira z različnimi zgodovinskimi in kulturološkimi značilnostmi, pri čemer se pogosto opira na lastne izkušnje države, ki je bila še pred 30 leti na svoji poti iz revščine odvisna od tujih posojil, tehnologije in naložb.
Afriške želje
Kitajska tako daje razvojna posojila v zameno za surovine – tako kot je sama svojčas od Japonske dobivala posojila za transportne koridorje v zameno za nafto in premog.
Ko kdo pripomni, da Kitajska podpira tudi skorumpirane diktatorje, je dejala Deborah Brautigam, naj stvari pogleda malo bolj natančno. Prav to namreč počneta tudi Amerika in Evropa.
