Prvič po avgustu 2002, ko je iranski oporečnik Alireza Džafarzadeh razkril obstoj naprav za plemenitenje urana v Natanzu in za pridobivanje težke vode v Araku, IAEA zdaj domneva, da si Teheran verjetno prizadeva za jedrsko orožje.
Barbara Kramžar, Delova dopisnica iz Dunaja
Novi generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo Jukija Amano menda nima nobenih novih podatkov, kljub temu pa svet in Iran vidi popolnoma drugače kot njegov predhodnik Mohamed el Baradei. Prvič po avgustu 2002, ko je iranski oporečnik Alireza Džafarzadeh razkril obstoj naprav za plemenitenje urana v Natanzu in za pridobivanje težke vode v Araku, IAEA zdaj domneva, da si Teheran verjetno prizadeva za jedrsko orožje. Doslej je za uradni izgovor proti sankcijam veljalo poročilo ameriških obveščevalnih agencij, da je Iran leta 2003 končal vojaške jedrske programe, po poročilu Jukija Amana pa bodo to morda hoteli še enkrat preveriti.
Zagotovo bo slišati tudi mnenja, da je Amano kratko malo zahodni agent, v nasprotju z Baradeijem ali Hansom Blixom, ki sta razmišljala s svojo glavo. Države sveta pa ne bodo mogle kar tako ignorirati poročila voditelja agencije, ki po nalogu Združenih narodov izvaja nadzor nad močjo atoma. Morda ga tudi ne bodo hotele ignorirati, saj je že misel, da bi se islamski režim v Teheranu dokopal do jedrskega orožja, tako srh vzbujajoča, da je politično ne bi preživel noben ameriški predsednik pa tudi drugi voditelji demokratičnih držav verjetno ne. Sledilo bi namreč verižno jedrsko oboroževanje bližnjevzhodnih in drugih držav, preveč samozavestni islamski režim, ki se že vmešava v palestinsko-izraelski konflikt in ki ga obtožujejo tudi podpiranja mednarodnega terorizma, pa bi imel na voljo tudi druge vzvode za dokazovanje svoje nove moči.
Odkar je predsednik Obama spektakularno propadel s ponujeno roke sprave, bodo morali zahodni voditelji odgovarjati, tudi če ne bodo vsaj poskušali podpirati čedalje glasnejših zahtev po demokraciji v Iranu. Če Kitajska še razmišlja predvsem o nafti in drugih surovinah, pa iransko jedrsko vprašanje vse bolj skrbi Rusijo. Tudi Moskva je v zadnjih šestih letih sodelovala pri pogajanjih, na katerih so Teheranu v zameno za odpoved plemenitenja urana ponudili tako rekoč vse, a so bili vedno zavrnjeni.
Preden bi Izrael, ki bi ga iranska jedrska bomba najbolj ogrozila, ukazal akcije, podobne tistim, s katerimi so leta 1981 uničili iraške jedrske naprave, pa bodo zagotovo poskusili še z enim krogom sankcij varnostnega sveta OZN. Tokrat morda s takšnimi, ki bi res bolele. Če hočejo res pritisniti, imajo na voljo vse, od prepovedi zavarovanja iranskih tankerjev, razširitve sankcij proti bankam, ki bi sodelovale z iranskimi, do prepovedi mednarodnih posojil Iranu, prepovedi pristajanja iranskih potniških in tovornih letal, prepovedi nastopa iranskih investitorjev v tujini. ZDA in EU dobro vedo, kako so Severni Koreji leta 2007 zvili roke s pritiskom na njihove bančne račune v Banco Delta Asia, številna zahodna podjetja, ki za desetine milijonov dolarjev trgujejo z Iranom, pa kot brazilski Petrobras, kitajski Sinopec, italijanski Eni, japonski Mitsui Petrochemical ali norveški Statoil nastopajo na Wall Streetu ali drugih borzah.
Če hoče, Zahod lahko ukrepa tudi sam. Svoje bi lahko naredili tudi okrepljena vojaška navzočnost v Perzijskem zalivu, podeseterjenje demokratične propagande s pomočjo radijskih oddaj in interneta in še marsikaj. Demonstracije nasprotnikov režima kljub neizprosnemu maščevanju, ki ga ta izvaja nad oporečniki, kažejo, da se Iranci dobro zavedajo, v kakšno ekonomsko in diplomatsko slepo ulico so jih pripeljala desetletja islamske diktature.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela