Tiskane izdaje
Peking − Kadar se kitajski umetnik Ai Weiwei na svojih nastopih sleče do golega, tega ne počne zato, da bi gledalce šokiral s smešnim telesom stokilogramskega moškega brez oblačil.
To je sporočilo, da posameznik na Kitajskem nima zasebnosti. Celo takrat ne, ko gre za »zasebne« dele telesa, ki so vedno izpostavljeni različnim pogledom cenzorjev, zato celo razmišljati ne more, ne da bi ga bilo ob tem strah, da nekdo gleda v intimo njegovega ustvarjalnega navdiha. Prav zaradi tega njegova država, pravi Ai, zaostaja za svetom, kar zadeva strast, domišljijo in ustvarjalnost, pri čemer ji prav nič ne pomaga to, da je zaradi gospodarske rasti tako obogatela. Na Kitajskem se razgaljeni posameznik boji svoje svobode, zato tudi ni nikakršnih inovacij.
Ai Weiwei je bil dolgo prepričan, da v civiliziranih družbah demokratičnih držav ni takšne golote, izkušnje 12-letnega bivanja v ZDA pa so mu do zdaj pomagale pri razkrivanju nasprotij med kitajskim vsiljenim kolektivizmom in ameriško tradicijo individualizma.
»Če govorimo o nasilnem ogrožanju pravic posameznikov,« piše Ai v britanskem časopisu The Guardian, »pa počne Prizma povsem isto. Posameznike spravlja v sila ranljiv položaj«. Ai Weiwei, ki prav nič ne skriva svoje osuplosti spričo tega, da se kitajska in ameriška država vedeta povsem enako, je v pogovoru z novinarji izrazil bojazen, da bodo zaradi razkritja Prizme tudi Kitajska in nekatere druge države poostrile nadzor nad svojimi državljani. »Drugi se bodo vsaj sklicevali nanje (Američane), če jim že ne bodo poskušali biti povsem enaki,« pravi Ai.
Kar zadeva kitajsko-ameriško nasprotje, v katerega je verjel dolgo vrsto let, pa umetnik zdaj razočarano ugotavlja: »Obstajajo različne vrste restrikcij, pa naj bodo kulturološke ali sistemske... Ko gre za poseganje v zasebnost državljanov, pa ni nikakršne razlike.« Morda je prav zaradi tega ravnanje Edwarda Snowdena v kitajskem virtualnem prostoru izzvalo burne odzive. »To je definicija junaštva,« je zapisal eden od mikroblogerjev.
»S tem svojim dejanjem je dokazal, da resnično ljubi svojo državo in rojake. Vsaka država potrebuje človeka, kot je on!« Številni drugi kitajski uporabnikov spletnih forumov so bili ogorčeno duhoviti. Nekateri so se celo vprašali, ali je morda predsednik Barack Obama vstopil v Komunistično partijo Kitajske, drugi pa domnevajo, da je cilj mladega Američana, ki se skriva v Hongkongu, da Prizmo proda njihovi obveščevalni službi.
Kljub temu pa je mogoče čutiti razočaranje nad Ameriko, in to celo v ozadju tistih komentarjev, ki poudarjajo, da je Snowden še vedno živ, medtem ko bi Kitajec, ki bi poskušal razkriti delovanje tajne službe svoje države, »že umrl v prometni nesreči ali pa bi se zastrupil z ogljikovim monoksidom«.
ZDA je bila v resnici dolga desetletja poosebljenje svobode, po kateri so hrepeneli kitajski politični aktivisti. Največ disidentov se je pred pregoni tukajšnji oblasti zateklo prav v Ameriko. Stalnica v tem absurdu, ki je zdaj Snowdena pripeljal na kitajsko ozemlje, je prav Hongkong, preko katerega so v ZDA prebegnili številni organizatorji in udeleženci prodemokratičnega gibanja leta 1989.
Florida, Los Angeles, Kalifornija, New Jersey, San Francisco, New York in tako dalje, vse to so novi naslovi kitajskih disidentov, za katerimi so po tiananmenskem pokolu izdali tiralice. Medtem ko je kitajska državna varnostna služba iskala »kontrarevolucionarje«, je na stotine teh posameznikov dobilo kodirana sporočila, naj se prebijejo do določenega ribiškega pristanišča na južni obali države in vkrcajo na neoznačeno džunko, ki se bo tam zasidrala za kratek čas.
Člani posadke so jih skrili pod palubo, kapitan, ki je običajno že imel izkušnje s tihotapljenjem različnega blaga, pa se je znal izogniti pomorskemu nadzoru. Disident je bil tako že čez nekaj ur sredi Hongkonga. Tam mu je nato konzulat katere od zahodnih držav izdal vizum ali potni list, ob pomoči organizacij za človekove pravice pa je bil že čez kratek čas na letalu.
Nekateri disidenti, kot je delavski aktivist iz leta 1989 Han Dongfang, so v Hongkongu ostali vse do danes, saj še vedno povsem zaupajo v svobodo govora in političnega delovanja.
Morda se je prav zaradi tega Snowden, kot piše območni časopis Apple Daily, odločil, da bo za pravni nasvet zaprosil hongkonške organizacije in odvetnike za človekove pravice. Še vedno se ne ve, kje se skriva. Ker ni prestopil meje, po vsej verjetnosti pospešeno išče izhod, preden bodo ZDA za njim izdale tiralico. Iz Hongkonga letijo letala na 130 različnih mednarodnih progah, a med njimi ni poleta v Islandijo. Možno je, da bo Snowden poskušal odpotovati v katero od desetih držav, s katerimi ima Hongkong direktno zračno linijo in ki z Washingtonom nimajo sklenjenega sporazuma o izročitvi. Drugi govorijo o najetju zasebnega letala. Seveda pod pogojem, da lahko Snowden ali kateri od njegovih podpornikov za to plača od 500.000 do milijon dolarjev.
Ameriški lov na »izdajalca« iz Pekinga spremlja tudi Ai Weiwei, ki mu je kitajska državna varnost prepovedala odhod v Benetke na odprtje Biennala, ker je razstavljeno njegovo delo, sestavljeno iz šestih črnih kovinskih boksov s prizori iz njegovega trimesečnega življenja v zaporu. V enem od boksov je umetnik pod prho. On je popolnoma gol, pazniki pred njim pa popolnoma oblečeni.
V zaporu so ga, kot pravi, nadzorovali 24 ur na dan, kamera pa je od zgoraj opazovala paznike, da ne bi govorili z zapornikom. »Pazniki so mi kljub temu šepetali. Pripovedovali so mi o sebi. Vedno obstajata človekoljubje in zasebnost, celo v razmerah najhujše restrikcije,« pravi Ai. In nobeni državi ne sme biti dovoljeno, da posega vanjo. Ne kitajski. Pa tudi ne ameriški.
