Ameriška neenakost: Podvojena minimalna plača buri duhove

Seattle daje zgled za pravice delavcev, ekonomisti opozarjajo na negativne posledice.

Objavljeno
06. junij 2014 13.18
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
New York – Seattle, največje mesto na ameriškem severozahodu, je v začetku tedna sklenilo, da bodo minimalno urno postavko s sedanjih 9,32 dvignili na kar 15 dolarjev (približno 11 evrov).

Zagovorniki zvišanja minimalne plače upajo, da bo to sprožilo val, ki bo zajel vso državo, demokratska stranka pa vidi zvišanje plač celo kot temo, s katero bi se lahko rešili grozečega poraza na jesenskih kongresnih volitvah.

Najhitreje rastoče ameriško mesto velja za enega najbolj liberalnih in naprednih v ZDA, za demokratsko stranko običajno voli kar 80 odstotkov volivcev. Je hkrati edino v državi, ki ima med mestnimi svetniki profesorico ekonomije in članico gibanja Socialistična alternativa Kshamo Sawant. Dvig minimalne plače je bil osrednjo gibalo njene kampanje, v kateri je s poudarjanjem delavskih pravic, napadom na požrešni kapitalizem in občasnimi citati Karla Marxa presenetila demokratskega protikandidata.

Postopno višanje v treh letih

Že pred ponedeljkovim sklepom je bila minimalna plača precej nad zvezno določenimi 7,25 dolarja (okoli 5,30 evra) na uro in najvišja v ZDA. Toda uspešna kampanja Sawantove je prepričala mestni svet, da je podprl zvišanje, čeprav na podjetjem prijazen način. V skladu z novo mestno zakonodajo bodo namreč tista z več kot petsto zaposlenimi imela slaba tri leta časa, da postopoma višajo plače, ki se bodo nato morale usklajevati z rastjo inflacije. Manjši delodajalci bodo imeli več časa, plače bodo dvigovali do 2021.

Denarnice se bodo odebelile kar četrtini zaposlenih v Seattlu, predvsem ženskam in pripadnikom manjšin. Vpliv se že širi na sosednja mesta, kjer oblasti razmišljajo o povišicah, čeprav ne tako radodarnih. Pospešek so dobile podobne kampanje po celotnih ZDA, od San Francisca na zahodni obali, prek Chicaga, do države New York. Tamkajšnji guverner Andrew Cuomo je podprl dvig minimalne plače na 10,10 dolarja (okoli 7,40 evra) na uro, pri čemer bi lahko lokalne skupnostmi z višjimi življenjskim stroški, kot je New York, to dvignila še za dodatnih 30 odstotkov.

Korporacije grozijo s tožbami

V ZDA bodo pozorno spremljali, kako bo občuten dvig plač vplival na gospodarstvo Seattla in kako bo potekal sodni boj, saj so velike korporacije, predvsem verige s hitro prehrano, ki imajo največji delež zaposlenih z minimalno plačo, zagrozile s tožbami. Precejšnje presenečenje je povzročil direktor McDonald’sa Don Thompson, saj je dejal, da podjetje ne bo nasprotovalo morebitnemu dvigu minimalne plače v ZDA na 10,10 dolarja. Je pa poudaril, da je treba dvig opraviti postopoma, da ne bi prizadel podjetij.

Avtorji zakona v Seattlu so v njem citirali novo zvezdo levice, francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, ki j v svoji vplivni knjigi Kapital v 21. stoletju opisal nevarnosti nove dohodkovne neenakosti in predlagal ukrepe proti njej. Pri tem je bilo malo nerodno, da so pomotoma uporabili citat ameriškega Nobelovca za ekonomijo Paula Krugmana (iz njegove recenzije Pikettyjeve knjige) o tem, kako so plače delavcev že desetletja enake, medtem ko so zaslužki najpremožnejših več kot trikrat višji.

Nekaj ironije je tudi v tem, da Pikkety, ki prenizko minimalno plačo navaja kot enega od temeljnih vzrokov za rastočo neenakost v ZDA, opozarja, da bi njeno hitro povečevanje, kot so ga sprejeli v Seattlu, lahko ogrozilo zaposlovanje. Po njegovem ima lahko podoben negativen učinek tudi obvezno vsakoletno usklajevanje z inflacijo, kot dolgoročni izhod zvišanje plač in manjšo dohodkovno neenakost predlaga izobraževanje in učenje novih veščin.

Konservativna ekonomista Stephen Moore in Richard Vedder sta opozorila, da imajo zvezne države z najnižjimi minimalnimi plačami manjše razlike v dohodkih kot tiste, kjer so te višje. Po njunih besedah politike liberalnejših zveznih držav – višji davki na dohodke, višje minimalne plače in lažje sindikalno organiziranje – ogrožajo gospodarsko rast, saj odvračajo prihod podjetij, kapitala in tudi delavcev. Tako se recimo Toyota te dni iz delavsko napredne Kalifornije seli v podjetništvu prijaznejši Teksas.