Ameriški jug zavrača delavski boj

New York – Boj za pravice delavcev v Združenih državah se sooča z bolečim porazom, saj so zaposleni v Volkswagnovi tovarni v zvezni državi Tennessee zavrnili organiziranje sindikata, kljub temu da je vodstvo tovarne namero celo podpiralo.

Nekoč mogočni sindikat Združeni avtomobilski delavci (UAW) je Volkswagnovo tovarno v Chattanoogi videl kot izhodišče za prodor na jug. V nekaterih ameriških zveznih državah (predvsem na jugu in srednjem zahodu ZDA) namreč velja zakon z nekoliko ironičnim imenom pravica do dela, ki slabi moč in delovanje sindikatov. Zato so se številne tovarne iz sindikalno strožjih držav preselile v tiste z ohlapnejšo zakonodajo, kar daje delodajalcem večjo moč. To še posebej velja za avtomobilsko industrijo.

Volkswagen je bil priložnost, da trend obrnejo, saj je vodstvo tovarne sindikalistom dovolilo vstop vanjo, nasprotnikom pa zaprlo vrata. Nekaj zaslug ima povezava UAW z vplivnim nemškim sindikatom IG Metal, hkrati pa si nemški delodajalci želijo uvesti delavske svete, v katerih lastniki tovarne skupaj z vodstvom in delavci odločajo o delavnih postopkih in okolju, sindikat pa se osredotoči na pogajanja o kolektivni pogodbi in plačilu. Spodbudila jih je tudi ameriška zakonodaja, po kateri delavskega sveta ni mogoče ustanoviti brez sindikalnega zastopstva.

Zato je bila osuplost toliko večja, ko so v petek prešteli glasove in ugotovili, da je proti glasovalo 712 zaposlenih, za pa le 626. Presenečeno je bilo tudi vodstvo, direktor Frank Fischer pa je brž poudaril, da nezaupnica sindikatu hkrati še ne pomeni nezaupnice delavskim svetom. »Ti so ključni za uspeh in produktivnost tovarne, s takšnim poslovnim modelom se je Volkswagen povzpel do druge največje tovarne avtomobilov na svetu,« je dejal.

Napadi desnice

Predsednik UEW Bob King kot krivca za boleč udarec vidi republikanske politike, ki so se pognali v boj proti razraščanju sindikata na njihovem dvorišču. Član senata Tennesseeja Bo Watson, ki zastopa predmestje Chattanooge, je svaril, da senat z republikansko večino ne bo podprl državnih spodbud tovarni, v kateri deluje sindikat. Tudi zvezni senator Bob Corker je trdil, da bo le glasovanje proti njemu omogočilo širitev proizvodnje, kar je vodstvo tovarne sicer nemudoma zanikalo.

Propagandno vojno je spodbudil republikanski guverner Bill Haslam z opozorili, da bo delavska organiziranost iz Chattanooge odgnala proizvajalce avtomobilskih delov, ki nočejo svojih tovarn okužiti z bojem za delavske pravice. V državo so prišli celo lobisti desnice iz Washingtona, vodilni križar v boju proti (višjim) davkom Grover Norquist je prek nove organizacije Središče za delavsko svobodo postavil trinajst oglasnih tabel. Z njimi je konservativni jug svaril pred liberalnimi sindikati in te povezal s predsednikom Barackom Obamo.

Predvsem pa so vsi na desnici s prstom kazali na bankrotirani Detroit ter propad njegove avtomobilske industrije pripisali rovarjenju sindikatov. Zadnje je najbolj učinkovalo, saj so številni zaposleni kot razlog za nasprotovanje sindikalnemu delovanju navajali strah pred usodo nekdanje prestolnice avtomobilizma. Po besedah Richarda W. Hurda z Univerze Cornell je za ameriški jug značilna rasna delitev pri razmišljanju o sindikatih, pri čemer jim beli moški večinoma ne zaupajo. Večina zaposlenih v Volkswagnovi tovarni so beli moški.

»Sindikati veljajo za organizacije s severa, kar med južnjaki vedno sproži sumničavost. Ko bo število latinosov na jugu ZDA dovolj naraslo, bo več možnosti za sindikalno rast,« meni profesor Hurd. Poraz je močno skazil načrte UEW, da se razširi tudi v tovarne Mercedesa v Alabami, BMW-ja v Južni Karolini in Nissana v Mississippiju. »To ni bil poraz samo za UAW, ampak za celotno delavsko gibanje,« trdi Gary Chaison, profesor industrijskih odnosov na Univerzi Clark v Massachusettsu.

Svarila pred Evropo

Ameriški razkorak pri pogledih na delavsko organiziranost sta pokazala komentarja v največjih časnikih, konservativnem Wall Street Journalu in liberalnem New York Timesu. »Odločitev volkswagnovih delavcev je doslej najboljša novica za ameriško gospodarstvo,« so razglasili v prvem. »V Chattanoogi niso omejili le povišic svojih plač, temveč tudi plač svojih sorodnikov, prijateljev in sosedov,« je v drugem zapisala Teresa Tritch. Po njenih besedah je to novo nazadovanje za večino Američanov, saj so njihove plače zadnja leta mirovale skupaj z zatonom sindikalnega gibanja.

Ta je najbolj opazen prav pri UAW, saj je nekoč mogočna organizacija od 1979 izgubila 75 odstotkov svojega članstva, zdaj združuje manj kot 400.000 delavcev, pri čemer je na široko odprla vrata tudi drugim poklicem, ne samo avtomobilski industriji. Tudi na ravni celotnih ZDA podoba za organizirano delavsko gibanjo ni rožnata, članstvo v sindikatih je z 20 odstotkov v 1983 padlo na sedanjih 11,3 odstotka.

Konservativni krogi trdijo, da bi bilo ameriško gospodarsko okrevanje, ki ga med drugim poganja rast cene dela na Kitajskem, veliko bolj vitalno, če nad njim ne bi visela grožnja, da bodo sindikati ameriško produktivnost spet naredili nekonkurenčno. »Zadnje, kar potrebuje ameriško gospodarstvo, je uvoz evropskih delavskih praks,« opozarjajo v WSJ in dodajajo, da so bili »delavci v Chattanoogi pametnejši od vodstva«.