Zorana Baković, Peking
Peking – »Pri nas temu pravimo dan, primeren za tekmo,« je izjavil ameriški odposlanec Glyn Davies tik pred pogovori z namestnikom severnokorejskega zunanjega ministra Kim Kje Gvanom. Čez dve uri in pol nista razkrila, o čem sta se pogovarjala, saj sta se takoj po kosilu vrnila za pogajalsko mizo.
Davies in Kim sta se v četrtek sestala v Pekingu, in čeprav po njunem dolgem pogovoru ne moremo pričakovati, da je zdaj kaj več možnosti za denuklearizacijo, je pomembno že to, da se je Pjongjang spet pripravljen pogovarjati o tej temi komaj dva meseca po smrti vodje Kim Džong Ila 17. decembra lani.
Še pomembneje pa je to, da je Kim s svojo delegacijo prinesel dovolj gradiva, da so se v ameriškem veleposlaništvu zadržali šest ur, nato pa se dogovorili, da se bodo pogovori nadaljevali v petek. Če upoštevamo, da je mladi Kim Džong Un šele začel politično dozorevati, njegovi mentorji pa pravkar pripravljajo politiko »po Kimu – Kim«, moramo biti zadovoljni že s tem, da Severna Koreja in ZDA sedita za isto mizo. Zato lahko upamo, da v Severni Koreji med formalnim ustoličenjem novega vodje, ki ga je mogoče pričakovati sredi aprila, morda ne bodo izvedli novega atomskega ali raketnega preizkusa, ampak bodo pripravljeni začeti nov krog večstranskih pogajanj o jedrskem programu, humanitarni pomoči in – kar je najpomembneje – o novem varnostnem mehanizmu na Daljnem vzhodu.
Pogajalski maraton
Ko so leta 2003 tik pred začetkom šeststranskih srečanj med predstavniki obeh Korej, Kitajske, ZDA, Japonske in Rusije v državni rezidenci Diaoyutai v zahodnem delu Pekinga izdelali masivno šesterokotno mizo samo za ta pogajanja, je bilo jasno, da vsi pričakujejo dolgotrajen proces, več pogajalskih krogov in mučne korake, s katerimi bi zagotovili trajen mir na Korejskem polotoku. Vendar so med pogoji, ki bi jih bilo treba izpolniti za uspešna pogajanja, omenjali tudi to, da bi moral Kim Džong Il živeti dovolj dolgo in nazadnje uporabiti svojo avtoriteto za sklenitev mirovnega sporazuma z Ameriko, na podlagi katerega bi se morda lahko začel proces denuklearizacije.
Čeprav se je sredi leta 2008 zdelo, da bo led res mogoče prebiti, ker je Severna Koreja takrat že začela razstavljati jedrski obrat v Jongbjonu in je razstrelila glavni hladilni stolp tamkajšnjega reaktorja, so se le slabo leto pozneje nehali pogajati, ko je mednarodna skupnost obtožila Pjongjang, da je preizkusil medcelinsko raketo, o kateri so v Severni Koreji trdili, da je komunikacijski satelit. Maja 2009 je Severna Koreja preizkusila še eno atomsko bombo.
Ozračje, v katerem so se pogajali, in zdravstveno stanje Kim Džong Ila sta bila pravzaprav tesno povezana. Kim je poleti 2008, nekaj mesecev po simbolični razstrelitvi stolpa v Jongbjonu, doživel prvo resno možgansko kap in se od takrat bojeval ne le za življenje, ampak tudi za nadzor nad partijo in vojsko. Atomski bombi se potem ni več mogel odpovedati že zato, ker je z njo doma branil svoje politično nasledstvo.
Peking se boji beguncev
Zdaj Kim Džong Ila ni več in Severna Koreja se je spet pripravljena pogovarjati. Ali pa je morda spet prisiljena sklepati kompromise zaradi težkih gospodarskih razmer, ki neizogibno vplivajo na to, da lahko v družbi zavre? Kitajska bi morala o tem vedeti več kot kdor koli drug.
Kitajske varnostne sile so v zadnjih tednih aretirale približno 30 severnokorejskih beguncev in Peking jih ravno zdaj namerava vrniti nazaj v roke Pjongjanga. V četrtek je več sto Južnih Korejcev protestiralo pred kitajskim veleposlaništvom v Seulu in zahtevalo, naj begunce izpustijo, vendar se zdi, da je Kitajska tokrat trdno odločena prav zato, ker se boji precej bolj množičnega eksodusa iz sosednje države.
Uradni Peking se bo zato zelo potrudil, da srečanje med Daviesom in Kim Kje Gvanom ne bi bilo samo eden izmed »dnevov, primernih za tekmo«. Ali mu bo uspelo, je odvisno od tega, kako dobro zna igrati igro. Severna Koreja je že dokazala, da zna zabiti žogo v kateri koli gol.