Arabska liga: prenovljeni debatni krožek ostarelih arabskih diktatorjev

Ena najbolj impotentnih organizacij, ki je zadnja leta »slovela« le po neskončnih debatah in samovščenih druženjih bližnjevzhodnih in severnoafriških despotov, je z lansko ljudsko vstajo v arabskem svetu stopila na pot prenove in začela prvič v svoji 67-letni zgodovini delovati »proaktivno«.

Arabska liga, v katero je vključenih 22 držav – skupaj s Palestino – je v zadnjih dvanajstih mesecih iz pozabljene regionalne organizacije, ki so jo arabski in severnoafriški diktatorji spremenili v karikaturo, postala sorazmerno vpliven dejavnik v spremembah, ki so zajele arabski svet.

Arabska liga, ki domuje v neposredni bližini kairskega trga Tahrir, čustvenega središče vseh arabskih revolucij, je marca lani odigrala pomembno vlogo pri sprejetju resolucije o prepovedi letenja nad Libijo v varnostnem svetu Združenih narodov, resolucija pa je v naslednjih sedmih mesecih omogočila vojaški poseg mednarodne skupnosti proti režimu polkovnika Moamerja Gadafija. Brez podpore Arabske lige bi Francija in Velika Britanija, ki sta bili najbolj zagreti za obračun z Gadafijem, le stežka sestavili koalicijo (v)oljnih, saj bi bilo tveganje preveliko, podpora v ZN pa negotova.

V zadnjih treh mesecih se je Arabska liga, katere krmilo je od egiptovskega predsedniškega kandidata Amra Muse poleti prevzel izkušeni egiptovski diplomat Nabil al Arabi, intenzivno vpletla tudi v Siriji – pred tem eni izmed najbolj vplivnih članic lige –, jo zaradi brutalnega obračuna režima predsednika Bašarja al Asada s protestniki začasno izključila iz povezave arabskih držav in ji ob tem sicer bolj brezzobo zagrozila s sankcijami. Vodstvu lige se je z Asadom nekako uspelo dogovoriti, da je v državo, kjer se državljanska vojna stopnjuje, dovolil vstopiti skupini 165 opazovalcev lige, katerih mandat traja mesec dni in se izteče v četrtek. Opazovalci so imeli zelo omejen dostop, odvisni so bili od režimske »logistike«, v svojih poročilih pa jih je nekaj jasno opisalo režimsko nasilje nad civilisti, mučenja in stopnjevanje napadov na vrsto sirskih mest.

Bašar je opazovalce, ki jih bodo po novem urili Združeni narodi, označil za »ameriške vohune«, Arabska liga pa bo morala na naslednjem sestanku sprejeti dokončno odločitev o tem, kaj storiti s potencialno najbolj krvavim bojiščem tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri se spopadata za prevlado sunitski in šiitski blok. V zadnjem letu je Arabska liga brez dvoma postala glasnica sunitskega bloka, kar je pred dnevi potrdil tudi obisk njenega generalnega sekretarja al Arabija v medijsko »pozabljenem« Bahreinu, kjer je manjšinjski sunitski režim kraljeve družine al Kalifa krvavo zatrl proteste šiitske večine, ki ji Arabska liga ni ponudila nikakršne – niti retorične – podpore. Kljub vse bolj »proaktivnemu« delovanju lige, ki je po dolgih desetletjih znova našla razlog svojega obstoja, so njena dvojna merila preveč očitna, da bi organizacija v arabskem svetu – in tudi v mednarodnem merilu – lahko postala zares vplivna.

Morda prelomen trenutek v moderni zgodovini Arabske lige – nekakšna nova nacionalizacija Sueškega prekopa iz leta 1956 – je bil sobotni poziv katarskega emirja šejka Hamada bin Kalife al Tanija k vojaškemu posredovanju zoper sirski alavistki režim, s katerim je mali naftno-plinski emirat Katar, pobudnik posredovanja proti Gadafiju in soudeleženec v vojaški operaciji, dokončno zasedel izpraznenjo mesto vodilne države arabskega sveta.