Argentina v boju z »mrhovinarskimi skladi«

Buenos Aires še ni položil vseh kart na mizo, čeprav je država tehnično že teden dni plačilno nesposobna.

Objavljeno
05. avgust 2014 17.34
Argentina Debt
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York

New York – Argentina je v ponedeljek izgubila še en sodni boj v New Yorku, ko je v sporu s posojilodajalci, zaradi­ katerega je že teden dni formalno plačilno nesposobna, poskušala­ zamenjati sodno določenega posrednika. Kljub temu finančni trgi za zdaj države niso pretirano kaznovali, v ponedeljek se je padanje argentinskih državnih obveznic ustavilo, saj vlagatelji še vedno računajo na dogovor.

Osmi bankrot Argentine v slabih 200 letih je bolj kot okornost države pri spopadu z inflacijo, korupcijo in neplačevanjem davkov povzročil pravni boj z velikimi finančnimi skladi. Ti so izkoristili­ prejšnjo plačilno nesposobnost države leta 2001 in nakupili skoraj brezvredne državne obveznice. Medtem ko je večina (dobrih 93 odstotkov) upnikov privolila v zamenjavo takratnih obveznic z novimi, pri čemer so izgubili 65 odstotkov prvotnih terjatev, so finančni skladi zahtevali polno poplačilo starih.

Sedanja kriza ni prišla iznenada, pač pa se je kuhala ves čas od zamenjave obveznic, saj so nekateri finančni skladi hitro ugotovili, da te ne dopuščajo prisilnega odpisa terjatev, pač pa je ta mogoč le s privolitvijo vlagateljev. Zato so z velikimi popusti, za vsaj dolar stare obveznice so plačali le nekaj centov, nakupili razpoložljive vrednostne papirje, nato pa zahtevali polno izplačilo skupaj z obrestmi. Vodilna v projektu, hedge sklada Elliott Management (NML Capital) in Aurelius Capital Management, sta nato vložila tožbo na newyorškem sodišču, saj so bili argentinski dolžniški papirji izdani v ZDA.

Nevarni skrajneži

Nižje sodišče je menilo, da mora Argentina spoštovati zavezo pari passu (»enako in brez prednosti«), ki so jo zapisali ob izdaji starih obveznic, ter se strinjalo z razlago tožnikov, da ne more plačevati vlagateljem v nove obveznice, ne da bi poravnala dolg tudi do tistih, ki so obdržali stare. Mnenje je potrdilo tudi prizivno sodišče, vrhovno sodišče pa je letos sklenilo, da ne bo odločalo o pritožbi. To je pomenilo, da mora Buenos Aires tožnikom plačati okoli 1,5 milijarde dolarjev. Newyorški sodnik Thomas Griesa,­ ki je izdal prvotno razsodbo, je vanjo vključil tudi določilo, da Argentina ne sme plačevati obresti za nove obveznice, dokler ne poravna dolga do tožnikov.

Odziv Buenos Airesa, ki se do tik pred zdajci ni hotel pogajati s predstavniki hedge skladov, je bil silovit. Kabinet predsednice Cristine Fernández de Kirchner je sporočil, da so žrtve zarote, ki so jo skuhali »mednarodni finančni agenti«. Šef vladnega kabineta Jorge Capitanich­ je dejal, da »če je sodnik očitno agent mrhovinarskih skladov, če je njihov agent sodni posrednik, če je tudi sodni sistem pod vplivom mrhovinarskih skladov, o kakšni pravici je potem govor«.

Podobno menijo tudi nekateri v ZDA. »Na svetu ni veliko institucij, ki lahko državo spravijo na kolena. Tiste, ki to zmorejo, uporabljajo svojo moč zelo previdno, v nasprotnem primeru spadajo med nevarne skrajneže. Vrhovno sodišče ZDA je ameriški pravosodni sistem uvrstilo med slednje, ko ni hotelo odločati o pritožbi Argentine na odločitev nižjega sodišča,« je zatrdil gospodarski novinar Felix Salmon.

Zagovorniki sodne odločitve so prepričani, da je Argentina zavestno privolila v ameriška pravila pri izdaji obveznic, saj je tako prišla do prednosti globokega newyorškega finančnega trga ter privabila številne mednarodne vlagatelje, ki se drugače ne bi pritaknili njenih vrednostnih papirjev. Tako bi morala zdaj sprejeti tudi posledice in spoštovati odločitve sodišča.

Čekovni trik

Argentina je na ameriško banko Mellon nakazala 539 milijonov dolarjev obresti za lastnike novih obveznic, a jih banka ne sme izplačati, kar tehnično pomeni, da je država plačilno nesposobna. Argentinska jeza in zavračanje dogovora sta tudi previdnostni ukrep. Nove obveznice vsebujejo pravilo »pravica do prihodnjih ponudb«, po katerem država za stare obveznice ne sme ponuditi boljših pogojev, kot jih je ob menjavi za nove. Zato bi poplačilo »mrhovinarskih skladov« lahko sprožilo vrsto tožb, celotna vrednost starih obveznic pa je (bila) kar 120 milijard dolarjev, medtem ko devizne rezerve države znašajo okoli 29 milijard dolarjev.

Po drugi strani lahko Buenos Aires morda celo prekani »mrhovinarje«, saj pravila o izdaji novih obveznic določajo, da lahko Argentina pošlje denar za obresti v obliki čeka neposredno depozitarju, družbi DTCC, ki skrbi za njegovo deljenje vlagateljem. Sodnik Griesa lahko še vedno tudi tej prepove izplačila, toda tehnično gledano bi država izpolnila svoje obveznosti, spor pa bi se prenesel med depozitarja in vlagatelje. Za to ima približno teden do dva časa, kolikor bi lahko trajalo, da četrtina lastnikov novih obveznic zahteva takojšnje poplačilo celotnih obveznosti, ker je država plačilno nesposobna.

Zaradi takšnega razpleta bi Argentina lahko pripravila novo zamenjavo obveznic in lastnikom novih obveznic ponudila najnovejše, ki pa ne bi bile izdane v ZDA, in bi se plačevanje obresti izognilo ameriškim bankam ter njihovemu pravosodju. Na to že nekaj časa opozarja sloviti ekonomist Joseph Stiglitz, saj lahko Griesova razsodba po njegovem ogrozi sloves ZDA kot najbolj varnega trga za izdajo obveznic. Trenutno je okoli 70 odstotkov državnih obveznic izdanih v New Yorku, 22 odstotkov pa v Londonu. Pri tem Velika Britanija od leta 2011 prepoveduje uporabo sodišč za tovrstne »mrhovinarske tožbe«.

Pohlep namesto prava

Dokaj miren odziv finančnih trgov verjetno spodbujajo vztrajne govorice, da skupina zasebnih argentinskih bank oblikuje konzorcij, ki bo poskušal od hedge skladov odkupiti njihov delež starih obveznic in umakniti tožbo. Nato bi počakali do decembra, ko se bo izteklo pravilo, da mora država vsem vlagateljem ponuditi enake pogoje (»pravica do prihodnjih ponudb«), ter se z vlado v Buenos Airesu pogodili o plačilu, ki bi pokrilo te stroške.

Argentinska kriza je znova poudarila, da mednarodna skupnost nujno potrebuje jasen sistem za prestrukturiranje državnih dolgov. Medtem ko so stečajna pravila za podjetja jasna, jih na ravni držav skoraj ni. Krivec so ZDA, ki so preprečile sprejem tovrstnih pobud Mednarodnega denarnega sklada in Združenih narodov. »Z naraščajočim vplivom kapitalskih trgov so ti procesi težji, še bolj jih zapleta pojav zavarovanj (CDS) in izpeljanih finančnih instrumentov,« je opozoril Stiglitz.

Pri tem so po njegovih besedah največje žrtve »mrhovinarskih skladov« najbolj ranljive države v razvoju. Pri tožbah skladov »ne gre za pravičnost in vladavino prava, gre za pohlep«, je zatrdil Nobelov nagrajenec za ekonomijo.