Tiskane izdaje
Tel Aviv − Iz telavivske bolnišnice Tel Hašomer so sporočili, da se je zdravje nekdanjega predsednika vlade Ariela Šarona, ki je zadnjih osem let v komi, znatno poslabšalo. Kot je povedal direktor bolnišnice Zeev Rotštajn, načina zdravljenja kontroverznega politika niso spreminjali, saj njegovo slabo zdravstveno stanje tega ne dopušča. »Če bi bila težava v samo enem organu, bi bilo drugače, a mu odpoveduje večje število organov,« je za Haaretz pojasnil Rotštajn.
Petinosemdesetletni nekdanji premier je vse od 4. januarja 2006 v komi. Med predvolilno kampanjo, ko si je obetal vnovično izvolitev na premierski položaj, ga je namreč zadela možganska kap. Po operaciji, ki je sledila, se ni nikoli več zbudil iz kome.
Nekdanji general velja za enega najbolj kontraverznih izraelskih politikov. Izraelsko vlado je vodil med letoma 2001 in 2006. Po dolgoletnem članstvu v desno usmerjeni stranki Likud je novembra 2005 ustanovil sredinsko stranko Kadima in takrat povzročil pretres na izraelski politični sceni.
Sabra in Šatila: zločin, ki bi ga raje pozabili
Od 70. let prejšnjega stoletja je vodil več ministrskih resorjev. Med drugim je leta 1982 kot zunanji minister stal za izraelsko okupacijo Zahodnega Bejruta v Libanonu. Izraelska vojska je takrat obkolila palestinsko begunsko taborišče Sabra in Šatila ter blokirala vse izhode, Šaron pa je predstavnike libanonskih krščanskih milic prepričal, da se v taborišču skrivajo Palestinci, ki so umorili libanonskega predsednika Baširja Džemajela. Izraelska vojska je s signalnimi raketami vso noč razsvetljevala taborišče. Falangisti so v taborišču morili dva dni. Bežeče Palestince so izraelski vojaki, ki so blokirali izhode, pošiljali nazaj v taborišče.
Generalna skupščina OZN je decembra 1982 pokol v Sabri in Šatili razglasila za genocid. Masaker je istega leta začela preiskovati neodvisna mednarodna komisija, ki jo je vodil nekdanji irski zunanji minister Sean MacBride. Ugotovila je, da je bil Izrael neposredno odgovoren za pokol. Izraelske oblasti niso hotele sodelovati s komisijo. Preiskavo so na zahtevo izraelske javnosti, ki je organizirala velike proteste, leta 1983 opravili tudi v Jeruzalemu. Ugotovila je, da izraelska vojska ni neposredno kriva za pokol, a ker je vedela, kaj se pripravlja, je njena odgovornost posredna. Komisija je zahtevala odstop obrambnega ministra Ariela Šarona. Zapisali so, da nikoli več ne sme opravljati javne funkcije.
Osemnajst let pozneje
Šaron je bil kljub temu pozneje z obljubami po »varnosti in resničnemu miru« izvoljen za premiera. Veljal je za velikega zagovornika judovskega naseljevanja na palestinskih ozemljih. Začel pa je tudi z gradnjo spornega varnostnega zidu na Zahodnem bregu. Kljub temu je leta 2005 z umikom z območja Gaze kot prvi izraelski voditelj izpraznil del zasedenih palestinskih ozemlji.
