Tiskane izdaje
Peking - Potovanje voditeljice burmanske opozicije Aung San Su Kji po Evropi je na Kitajskem vzbudilo veliko pozornosti. Kljub temu kitajski opazovalci nikoli do konca ne dorečejo vsega, kar si mislijo o tem vprašanju.
Izgovorijo samo pol stavka, neizrečeno sporočilo pa je vedno samoumevno. Kitajski mediji so omenili, da je imela prejšnjo soboto Aung San Su Kji v Oslu »zapozneli« govor po podelitvi Nobelove nagrade za mir. Seveda so zamolčali, da je Liu Xiaobo, ki je Nobelovo nagrado prejel leta 2010, še vedno v zaporu, njegov stol v Oslu pa bo še dolgo sameval.
Strah pred burmansko pomladjo
Zdi se, kot da bi se kitajska oblast prestrašila prihoda burmanske pomladi in zato še naprej preganja umetnika Ai Weiweija. Njegova dela veljajo za prevratna, zato so v četrtek napovedali, da bodo proti njemu morda uvedli novo preiskavo zaradi bigamije in pornografije. Bigamijo omenjajo zato, ker Ai še ni uradno ločen od prve žene, kljub temu pa že več let živi s partnerico, s katero ima tudi triletnega otroka. Pornografije bi bil lahko obtožen zato, ker na eni od njegovih fotografij umetnik sedi gol na stolu, okoli njega pa sedijo štiri gole ženske.
Po kitajskih predpisih gola telesa na umetniških delih ne veljajo za kaznivo dejanje. Če pa si sliko z golimi telesi na internetu ogleda več kot tisoč oseb, slika postane pornografska. Rubens bi po tej logiki že zdavnaj končal v zaporu.
Policija je sporočila, da bi Ai Weiweijeva omajana moralna načela lahko preiskovali več let. Vse dokler ne bo preiskava končana, ne bo mogel potovati v tujino, to pa je tudi ves namen moralistične razlage njegove umetnosti in načina življenja.
Aung San Su Kji je v četrtek postala del zgodovine, ker je poleg kraljice Elizabete II. edina ženska in edina tujka, ki je govorila pred obema domovoma britanskega parlamenta, to pa so omenili tudi v kitajskem tisku. Vendar so njenemu pozivu, namenjenemu Veliki Britaniji in drugim zahodnim državam, naj pomagajo Burmi vzpostaviti parlamentarno demokracijo, kitajski komentatorji dodali opozorilo: demokracija ni univerzalno zdravilo za vse burmanske težave. Aung San Su Kji ne zna rešiti spora med muslimanskim prebivalstvom Rohingja in budisti v državi Rahine, trdi Ding Gang, dopisnik partijskega glasila Renmin Ribao iz Bangkoka. V svojem komentarju je celo zapisal, da bi z »demokracijo, ki bi jo uveljavili prehitro in na preveč področjih, lahko uničili vsakršne možnosti za spravo« med etničnimi manjšinami in večinskim prebivalstvom, saj so njihovi medsebojni odnosi še vedno zelo napeti.
V drugem delu stavka bi Ding moral pojasniti, kako kitajska oblast zagotavlja mir in stabilnost v regijah, kjer živijo Ujguri in Tibetanci. Partija in vojska tam uvajata bratstvo in enotnost, zato tam ni nikakršnih neredov. Konec zgodbe.
Kitajce najbolj moti to, da se Britanci oziroma Evropejci na splošno do Aung San Su Kji vedejo zelo zmagovalno. »Evropski voditelji, ki se srečujejo z Aung San Su Kji, s svojim navdušenjem bolj poudarjajo svojo 'zmago', kakor pa pozdravljajo svojo gostjo,« trdi Ding Gang. Po njegovem mnenju bi evropski voditelji radi poudarili, da brez njihovega političnega in gospodarskega pritiska v Burmi ne bi doživeli takšnih sprememb, kakršne se zdaj dogajajo v državi.
Toda Kitajci imajo glede nečesa popolnoma prav: Aung San Su Kji bo morda uresničila svoje demokratične ideale, vendar se bo morala spoprijeti s politično, socialno in z gospodarsko resničnostjo z milijonom nerešenih vprašanj. Vnaprej je treba povedati, da te težave že obstajajo, delno pa so se pojavile tudi zaradi represivne politike, ki jo je več desetletij izvajala vojaška hunta. Demokracija jih ne ustvarja. Videli bomo, ali jih bo lahko ublažila. Vprašati bi se morali, ali obstajajo tudi takšni kraji, kamor lahko demokracija pride prepozno.
