Tiskane izdaje
Peking – Čeprav Kitajska v svojih partijskih resolucijah prisega na »socializem za vedno«, ni zanjo večje more, kot misel na to, da bi lahko vsa Evropa postala socialistična. Če bi azijska sila imela injekcijo za povrnitev moči, bi jo vbrizgala evropskemu kapitalizmu in ga za roko popeljala k reformam.
Čeprav je uradni Peking takoj čestital novemu francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu k zmagi, mediji niso skrivali, kaj si kitajski vrh pri tem pravzaprav misli. »Čeprav je bila francoska volilna saga na prvi pogled še tako zanimiva, je bila samo razsipanje politične strasti francoskega naroda,« je zapisano v uvodniku Global Timesa, časopisa, ki izhaja kot alter ego partijskega glasila Renmin Ribaa. Medtem ko uvodnik še enkrat opozarja, da bo samo temeljit razmislek o sedanjih razmerah povzročil resnično spremembo, pa konča z ugotovitvijo, da se je tudi v Franciji še enkrat pokazalo, da državniki predvsem zadovoljujejo volivce, namesto da bi jih vodila vizija.
Tudi po odzivih borz in tečaja evra v razmerju do ameriškega dolarja in japonskega jena je bilo mogoče videti, da Hollandova zmaga Azije ni razveselila. Ko se je francoskemu glasu naroda pridružilo še volilno ozračje v Grčiji, je indeks na japonskem trgu vrednostnih papirjev Nikkei v ponedeljek upadel za 2,8 odstotka in tako razvrednotil vse, kar je pridobil od sredine februarja. Vrednost delnic vseh velikih podjetij, ki so odvisna od evropskih porabnikov, na primer Honda Motor, ali Nomura na Japonskem, Rio Tinto in Fortuscue Metals v Avstraliji, Petro China ali CNOOC na Kitajskem, so upadle celo do 5,4 odstotka.
Demokracija v težavah
Sekretar japonske vlade Osamu Fudžimora je v nadaljevanju čestitke, ki jo je poslal Hollandu, opozoril, da bo Tokio »pozorno spremljal razpravo v Evropi o politiki na novo izvoljenega francoskega predsednika«. Potem pa je na prefinjen način še enkrat opozoril, da »gibanje evropskega gospodarstva zelo vpliva na naše gospodarstvo« in da je za Japonsko zelo pomemben dialog med Francijo in Nemčijo.
Kitajski analitiki so se odzvali manj nežno. Še enkrat so obtožili demokracijo za izbiro napačne poti, ki je zanje odmik od varčevalnih ukrepov in uravnoteženja proračuna. »Demokratični sistem povzroča v zahodnih državah čedalje več težav,« je zapisano v uvodniku Global Timesa. »Kitajska je vse od sosednje Japonske do daljne Francije priča moči, ki jo ima demokracija, pa tudi škode, ki jo lahko povzroči, če zabrede v skrajnosti.«
Ni dvoma o tem, da Kitajsko, seveda pa tudi Japonsko, najbolj skrbi, kaj bo Hollandova politika pomenila za evro pa tudi za vitalnost celotnega evropskega trga. Domnevamo lahko, da bodo zaradi negotovosti spričo trenda, ki je povzročil spremembo v Franciji, kitajski vlagatelji začeli več vlagati v države srednje in vzhodne Evrope, da bi še na tej strani celine odpirali vrata svojemu kapitalu, potem pa tudi blagu, ki bo usmerjeno v zahodne države Evropske unije. Zato je za azijsko silo občutljivejše politično vrenje, ki se je pokazalo na grških volitvah. Hollande je v kitajskih očeh konec koncev vendarle samo »navaden« politik, ki bo zelo hitro odpotoval v Berlin.
